Simon že Gregorčič bogatil je
nam slovensko dušo in kulturo,
lajšal bridko mnogotero uro,
pleme bi bili brez njega divje.
O milijonih pisal je Prešeren,
pač o doti milijonarke neke,
stale so na poti mu zapreke,
da bogat ni bil, temveč čemeren.
O sinovih Slave so pisali
od Prešerna dalje vsi poeti,
ki mogoče da jih ni zatreti,
po Gregorčiču so se razdali.
Zdaj Gregorčič neki znova vstaja,
govor o sinovih je podjetnih,
o milijonih mnogokrat zajetnih
in da v domovini vse ostaja.
Poezije takšne neodvisne
smo za zdaj lahko samo veseli,
toda kmalu bodo doživeli,
da Gregorčičeva v kot jih stisne.
Da to gole so jeremijade,
praviš, in da pesmi ne razumeš,
o, prehitro, bratec, jo doumeš,
ko se spomniš, kje je sedež vlade.
