Ne le dva, bo petdeset jih skupaj,
ki iz raja zdaj izgon jih čaka,
vsa venezuelska jih navlaka
spremlja z geslom: “Pojdi, ne obupaj.”
Raj je namreč kraj le za izbrane,
ni da vsak po njem bi se sprehajal,
rajski čas ne bo nenehno trajal,
petdeset izgnancev jih postane.
Kam zdaj z njimi, to je vendar masa,
njihovi se vprašajo rojaki,
res da naši so, a revčki taki,
niso prav v ničemer prva klasa.
Čudno le, da nič ni nostalgije,
da po raju enim se ne toži,
radi ki bili bi v rajski koži,
žalostink ni od tovarišije.
Včeraj še je rajski svet slavila,
zdaj potuhne se in stran pogleda,
ko iz raja ven uhaja beda,
ki norost jo rdeča je rodila.
