Polna predavalnica, da poka,
poslušalcev za dva tisočaka,
misel se razumna v njej pretaka,
zunaj pa študentka Špelca stoka.
Špelca pravi si: Ga bom sesula!
Nanj poveznila bom kravjo kožo,
kot na grob bi posadila rožo,
tega bom profesorčka sezula.
Špelca gre zdaj na izpit pokončno,
češ kaj more mi prfoks storiti,
le iz kože mogel bo skočiti,
ustrojim ko kožo mu dokončno.
Srečata se, ona provocira,
vse bolj lastno kožo razkazuje,
se profesor nanjo ne huduje,
revica ga najmanj ne znervira.
En odstotek pameti vam manjka,
vpije Špelca in besni nemočno,
jo zabrisal je profesor ročno,
kožica ker njena je pretanka.
Toliko žal ni na njej trdote,
da bi ji normalno dopovedal,
da je skoznjo v vakuum pogledal,
tudi če bi bil otrok slepote.
Se končala zgodba ta je rajska,
Špelca je razkožena obstala,
kajpak revica ne bo spoznala,
kriva da je šola bežigrajska.
