Prve stopnje tukaj je nevarnost,
plat zvona zdaj bije na vse kriplje,
da v zvoniku šmarnogorskem škriplje,
vsega kriva pa je malomarnost.
Turka pripustili so v dvorano,
Turka, ki sovražnik naš je dedni,
noter so spustili ga nevredni,
zdaj pa, glejte vendar, kaj imamo.
Jim zabrusil je kot žiga žaga,
da zanj niso čisto nič sovražni,
da po vrsti vsi samo so lažni
in resnica da je silno draga.
Je kot žiga žaga zadonelo,
kaj ne more biti nelegalno,
kaj banalno je, kaj trivialno,
se povedalo, kar ni se smelo.
Ni se smelo, dokler pripustili
Turka niso noter po pomoti,
nepovabljeni zdaj gost jim zmoti
enodušnost, ki so jo gojili.
Ne gojili, ki so jo gnojili
z lastnim in nebrzdanim sovraštvom,
na pogled zlaganim samopaštvom,
zdaj so končno bumerang dobili.
Doživeli silno so krivico,
jim povedal je sovražnik dedni,
da sovraštva niso najmanj vredni,
prizadel lažnivce je z resnico.
