11.5 C
Ljubljana
petek, 29 marca, 2024

Deus sive natura, ali morda Gretina vera solidarnosti in socializma?

Kar nasmehnila sem se, ko sem začela pisati tole pisemce bralcem. Da, spet pišem v nedeljo zjutraj, kot so opazili «občudovalci« mojih «poslanic« slovenskih portalom in tednikom, ki po tem dejstvu sklepajo, da sem sicer v norišnici, ob koncih tedna pa doma, kjer takoj planem po računalniku. Vendar naj povem, čeprav sem morda res nora, da nikakor nisem podobna Greti, čeprav se nikakor ne želim odpovedati bolezni, imenovani divina commedia. – Res nisem čisto običajna oseba, vendar se ne zavzemam za nobeno veliko vrednoto, tako kot Greta, ali pa tako kot – vse prej kot neumna – Tea Jarc, ki se, tako kot policist Kos (skupaj s profesorjem Damjanom), zavzema za solidarnost in socializem. Verjetno samo zato, da bi se tudi ona, tako kot Greta, lahko prevažala po svojih političnih turnejah z jahtami, k so dražje od katerihkoli, s katerimi plujejo novodobni Onassisi.

Ne, ne – jaz sem čisto navadna pisunka, ki je malo čez les. Ne sodim v imenitne vrste genialnih aktivistk, ki v medijih prosjačijo napol umirajoče upokojence, naj dajo zadnji belič za lačne otroke v Afriki, same pa se pojavljajo na zabavah raznih aristokratskih mednarodnih klubov v čevljih za deset tisoč EU, celo v plaščih iz danskih kun (čeprav se borijo za pravice živali), ki jih zdaj tako neusmiljeno pobijajo. Ti genialni aktivisti, tako menim, povsem drugače kot tisti, ki jih plačuje Soros (menda tudi tovarišico Fajonovo), poštenim in pridnim državljanov njihov osebni dohodek odžirajo že do kosti, še malo, ko bo prišla na oblast leva koalicija, pa bo šel zanje kmalu skoraj ves državni proračun. To mi je jasno, zelo jasno. Verjetno samo zato, ker sem – po domače – uboga norica, ki marsikaj vidi povsem drugače, kot vidijo naši mediji, ki jih vodi globoka država oziroma v ozadju vladajoče skrajno levičarske kaste. Ne pozabimo – skupaj s krščanskimi socialisti, podobnimi Kocbeku, ki jih zadnje čase stari partijci in udbovci kar ne morejo prehvaliti. Vse to zlo je v glavi kake norice jasno vidno, kljub prizadevanjem vse prej kot revnih levih intelektualcev, ki nam perejo možgane, še najbolj pa na vseh šolah, celo v vrtcih, zlasti pa v večini medijev.

Naj tisti, ki vse to gledamo in razumemo, upamo vsaj na lepo življenje v nebesih? Nikakor, saj nebesa niso nebesa, če nas namerava Bog po smrti samo omamiti, tako da bomo izgubili občutek za sočutje s svojimi nesrečnimi otroki, vnuki in sploh potomci na Zemlji, ki bodo trpeli, trpeli, še veliko bolj kot smo sami. Jaz hočem sočustvovati, trpeti z njimi. Jim izražati svojo ljubezen in podporo. Bog ni moj sin, ni moja vnukinja, ni moj narod. Amen.

Kakšna pa so pravzaprav ta nebesa, bolj ali manj nebesa vseh ver? Jaz se zanje, če me tam nameravajo duhovno paralizirati, najlepše zahvaljujem. Verjamem le v to, da je človek sam, razklan, nemočen. Sam svoj rabelj, čeprav peščica najnasilnejših zahteva zase nebesa na zemlji, zaradi česar na vse načine sili na oblast, pri čemer pa laže kot pes teče.

Nič, prav nič ne more pomagati človeku. Po svojih izkušnjah lahko rečem, da se počutim še najbolje, kadar se enačim z vsem, kar v naravi ni človek, na primer z rastlinami in živalmi, v resnici do narave ponižnimi, prav krotkimi.

ZARADI NJIH NARAVA NE BI TAKO HITRO PROPADLA, ODMRLA OZIROMA MINILA BI PONARAVNI POTI.

Frančiška Buttolo, Ljubljana

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine