Piše: Frančiška Buttolo
Kakorkoli gledam, ne morem se ubraniti občutku, da nas v slovenskih medijih, seveda samo komunizmu neprijazne avtorje, neki skrivnostni strokovnjaki predstavljajo najširši javnosti, doma in v svetu, v skladu s propadlo, od vrha do tal udbovsko, komunistično Jugoslavijo.
Za primer sem si ogledala nekaj tovrstnih predstavitev komunizmu neprijaznih pišočih ljudi. Strah in groza. Ko v računalniku kliknem njihovo ime, se ne znajdem pred seznamom verodostojnih podatkov, zlasti biografskih in bibliografskih, temveč v zverinjaku. Vsepovsod zgovorni znaki, usmeritve in tudi žalitve, da si tisti, ki bi rad do ustreznih informacij o tej osebi, ne bi mislil, da se zanima za človeka, ki ni niti v zaporu (zaradi kakega hudega, celo najhujšega kriminala) niti v norišnici, ker so ga morali nasilno odstraniti iz zdrave in poštene slovenske komunistične družbe.
Tako so mene, ubogo sedeminsedemdesetletnico, predstavili kot malo zmešano dvajset let staro blondinko, ki se ukvarja z leksikoni v sramoto ustanovi v kateri naj bi delala.
Seveda pa ni nikjer mogoče prebrati, da sem objavila članek Motivi Vodnikovih vigilij in evropska literarna tradicija, ki je leta 1989 izšel v Razpravah SAZU.
Tako imajo obiskovalci interneta gotovo pravo podobo o meni in mojem delu.
Predstavljena sem kot malo zmešana, še bolj pa neumna lahkoživka, ki je po naključju delala pri Slovenskem biografskem leksikonu.
Res prekrasna čestitka za mojo bližnjo osemdesetletnico.
No, po svoje pa sem kar zadovoljna. Vsaj nisem takšna, kakršni so velecenjeni strokovnjaki, ki me predstavljajo javnostim.
