Odgovor na prispevek, objavljen na spletni strani Delo.si z naslovom »Korona, strategija in taktika«, ki je poln mitov in zavajanj.
Uvod – zakaj to pišem?
Na spletni strani Delo.si je bil 5.4.2020 objavljen prispevek »Korona, strategija in taktika« avtorja Dr. Matjaža Zwitterja. Avtor poskuša v prispevku z navajanjem neresničnih mitov in zavajajočih trditev pri bralcu zbuditi občutek, da je ukrepanje slovenske vlade v boju proti epidemiji napačno. Obseg zavajanja je tako velik, da si prispevek zasluži argumentirano kritiko. (https://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/korona-strategija-in-taktika-295666.html)
Povzetek – kaj je bilo objavljeno na Delo.si?
Avtor svoj miselni tok začne z retoričnim vprašanjem vladi, v katerem jo sprašuje, ali sploh ima strategijo boja proti epidemiji. Nato poskusi avtor sam odgovoriti na postavljeno vprašanje in vse možne strategije boja proti epidemiji razdeli v tri pristope. Prvi pristop je, da ne naredimo nič, drugi, da epidemijo popolnoma obvladamo in tretji, da epidemijo zgolj upočasnjujemo. Kot primer najboljšega, to je drugega pristopa, navaja nekatere vzhodno-azijske države in Nemčijo, ki naj bi zelo dobro obvladovala situacijo. Kot glavni faktor domnevnega uspeha v Nemčiji avtor navede količino testiranj in na podlagi tega ugotovi, da so se vodilni v Sloveniji očitno odločili za tretjo, to je slabo pot, saj ne testirajo dovolj in pravilno. Po mnenju avtorja vodilni v Sloveniji tudi niso upoštevali mnenj na medmrežju, v medijih, priporočil Svetovne zdravstvene organizacije in izkušenj uspešnih držav. Skupno in glavno sporočilo prispevka je, da Slovenija ne gre po pravi poti. Avtorjevo razmišljanje in zaključek sta sporna, ker temeljita na neresničnih mitih in zavajajočih podatkih. Pa si poglejmo katerih.
Mit št. 1: »Nemčija je uspešna, zato si jo vzemimo za zgled«
Prvi mit, na katerem temelji celoten prispevek, je domnevno dejstvo, da je Nemčija zelo uspešna v boju proti epidemiji. Tega mita avtor ne dokazuje, ampak ga uporabi kar takega, kot je. Dejstvo je, da imamo Slovenci še iz časa Jugoslavije v sebi globoko zakoreninjeno prepričanje, naravnost vero, da je v Nemčiji vse najbolje organizirano in vsi izdelki najboljše kvalitete. Pomislimo samo na Volkswagen, Bosch, … in seveda naj bi to veljalo tudi za boj proti epidemiji. Avtor zato mirno zapiše: »Če so nam družbene razmere z Daljnega vzhoda tuje, si vzemimo za zgled Nemčijo.«, s čimer suvereno predpostavi, da gre Nemčija seveda po poti uspešnega obvladovanja epidemije, Italija in Slovenija pa v popolnoma drugo smer. Pa gre res? Kaj pravijo podatki?
Število primerov in hitrost naraščanja števila okuženih kažejo, da ima Italija zelo veliko število okuženih in visoko hitrost naraščanja št. okuženih. To vemo vsi. Presenetljivo pa podatki pokažejo, da ima tudi Nemčija obe omenjeni kategoriji zelo visoki, njune vrednosti so praktično enake italijanskim in daleč nad slovenskimi:
Del mita o uspešnosti Nemčije je tudi avtorjevo pisanje o zelo nizkem številu mrtvih v Nemčiji. Glede na prispevek v Delu bi pričakovali, da se bo vsaj na številu mrtvih videla bistvena razlika med Slovenijo in Nemčijo, v korist slednje seveda. Številke pa pokaže, da je tudi v kategoriji števila mrtvih in hitrosti naraščanja števila mrtvih Nemčija precej bližje Italiji kot Sloveniji in da je Slovenija zaenkrat v tem pogledu občutno boljša tudi od Nemčije:
Tretji del mita o uspešnosti Nemčije je svetovno znana nizka umrljivost zbolelih v Nemčiji. Glede na trditve avtorja, da gre Slovenija po slabši poti, Nemčija pa po dobri poti, bi pričakovali za Slovenijo smrtnost, ki je bližje italijanski kot nemški. Podatki pa zopet pokažejo povsem drugo sliko. Slovenija je tudi v tem pogledu primerljiva z Nemčijo, pa čeprav imamo zelo velik delež obolelih v domovih starejših občanov, ki so najranljivejša skupina z najvišjo umrljivostjo.
Dobro, dobro, boste rekli. Potrebno je gledati številke na milijon prebivalcev, ne absolutno. Nemčija je vendarle nekajkrat večja od Slovenije. In zopet presenečenje. Slovenija je od Nemčije uspešna tudi, če gledamo število primerov okužbe in število umrlih, preračunano na milijon prebivalcev:
Mit o neprimerno uspešnejši Nemčiji je torej za lase privlečen in ne temelji na dejanskem stanju. Še več, Slovenija je v vseh kategorijah primerljivo uspešna ali celo uspešnejša od Nemčije.
Mit št. 2: »Nemčija izvaja obširno testiranje, Slovenija pa ne«
Avtor prispevka v Delu se tega mita oklepa čez celoten prispevek. Navaja, da se »… širokemu testiranju pripisujejo zasluge za sorazmerno nizko smrtnost v Nemčiji«, nato doda, da so »v Nemčiji prepričani, da jim bo s širokim testiranjem in strogo izolacijo okuženih v kratkem uspelo omejiti epidemijo na redke primere« in da pri nas tega ne izvajamo, saj so se vodilni politiki odločili za tretjo, to je slabo, pot. Da Nemčija sploh ni uspešnejša od Slovenije glede števila okuženih in mrtvih, smo že pokazali. In ne samo to, celo na področju testiranja je Slovenija bolj zagnana (glej tabelo). Na milijon prebivalcev smo opravili več testiranj kot Nemčija in tudi več kot Italija.
Mit št. 3: »Količina testiranja je eden najpomembnejših faktorjev pri obvladovanju epidemije«
To je mit, ki se je v Sloveniji močno razširil v zadnjem tednu in pol in ki ga brez utemeljitve zagovarja tudi avtor prispevka v Delu. Italija je že pred enim tednom prehitela J. Korejo po številu testov na milijon prebivalcev, pa ima vseeno katastrofalno slabo situacijo v držav. Italija je imela nekaj dni nazaj kar 85x več mrtvih kot Južna Koreja. To je 8.500% več!
Zgolj število testov očitno ni edini in ključni faktor v boju proti epidemiji, ampak obstajajo še drugi, ki so celo pomembnejši. Razprava o njih presega prostorske omejitve tega članka, zato jih tukaj samo naštejem. Ostali faktorji so trenutek testiranja, ukrepi po testiranju in predvsem ravnanje ljudi. Torej, kako postopamo prebivalci, testirani in netestirani, tako zdravi, kot potencialno okuženi in seveda potrjeno okuženi in oboleli. Še najmanj je pomembno, ali gre za državno prisilo ali prostovoljno ukrepanje. V končni fazi je pomembno zgolj to, ali se prenos virusa prepreči ali ne. To je vse. Pomembno je torej, kaj naredimo po testiranju. Južni Korejci so kot narod in kot posamezniki pristali na popolno kontrolo gibanja s strani države. Tam država preko mobilnih telefonov nadzira lokacijo obolelih in zdravih posameznikov, pa tega avtor prispevka v Delu sploh ne omeni. In ravno v obnašanju ljudi in ostrosti ukrepov bi bilo potrebno iskati vzroke za razlike v uspešnosti med državami in ne v golem številu testiranj.
Ostale zmote
Ostali miti in zmote v prispevku v Delu zaradi prostorskih omejitev na tem mestu ne bodo na široko obrazloženi. Avtor brez utemeljevanja navede kot neizpodbitno resnico, da »… kot Kitajska se bo tudi Nemčija kmalu lahko vrnila na pot normalnega družbenega in gospodarskega življenja.«, Slovenija pa ne. To naj bi bilo že kar dejstvo, čeprav je kanclerka pred dnevi javno rekla, da nikakor ne more napovedati, kdaj bo konec ukrepov. Nadalje avtor navaja številko 500.000 testiranj v Nemčiji na teden, ki je seveda mnogo višja kot 1.000 v Sloveniji na dan. Toda, ko to število preračunamo na dan in na št. prebivalcev, dobimo za obe državi praktično identične številke (glej tabelo zgoraj). Ampak 500.000 se pač bolje sliši kot 1.000, kajne. Nadalje avtor slovenskemu scenariju pripisuje potrebo po novem trimiljardnem paketu vsake tri mesece, ki ga Nemčija po mnenju avtorja seveda ne bo potrebovala. Dejstvo pa je, da Nemčija že sedaj sprejema večji finančni paket kot ga je Slovenija. Nadalje avtor kot velik problem izpostavlja, da Slovenija ne sledi priporočilom Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) in mnenjem v medijih. Vemo pa, da so države, ki so slepo sledile WHO zašle v strahotne težave (Italija, Španija). Države pa, tudi Slovenija, kjer so voditelji pogumno, odločno in odgovorno sprejeli ostrejše ukrepe že na začetku epidemije, beležijo bistveno nižje številke mrtvih. Neresnična je tudi trditev avtorja, da Slovenija ne sledi izkušnjam uspešnih držav, itd….
Zaključek
Kaj lahko ugotovimo iz vsega tega? Ugotovimo lahko, da se je avtor prispevka v zmotil. Tako pri ugotavljanju stanja v Sloveniji in Nemčiji kot v domnevnih vzrokih in odgovornosti za to (domnevno) stanje. Najprej je avtor poskusil s pomočjo mitov prikazati Nemčijo kot izjemno uspešno in Slovenijo kot neuspešno v boju z epidemije, vendar natančnejša analiza pokaže ravno nasprotno. Slovenija je zaenkrat uspešnejša od Nemčije. Nato je avtor poskusil prikazati, da je vzrok za (domnevno) neuspešnost Slovenije v slabem testiranju obolelosti, vendar tudi tukaj številke kažejo ravno obratno. Tudi na področju testiranja je Slovenija (zaenkrat) boljša od Nemčije. Na podlagi teh in še nekaterih ostalih zmot in mitov avtor prispevka v Delu ugotavlja, da so se vodilni politiki v Sloveniji odločili za napačno pot. Vodilne politike je poskusil okriviti za neuspešnost v boju z epidemijo. Ker pa je Slovenija (zaenkrat) relativno uspešna v tem boju, si je superuspešno Nemčijo enostavno izmislil. Tovrstno potvarjanje pa ne spada v kategorijo akademske debate in gotovo ni način, na katerega bomo kot družba napredovali. Potvarjanje, miti in zavajanja ne bodo rešili nobenega življenja. Prej obratno. Še strašljivejša pa je misel, da je prispevek v Delu morda namerno napisan tako, kot je. Da torej namen prispevka ni akademska razprava, obveščanje in opozarjanje, ampak slabonamerna diskreditacija trenutne vlade. To bi bilo pa zelo-zelo-zelo neakademsko, nekorektno in škodljivo za družbo.
Viri:
https://ourworldindata.org/coronavirus#
https://www.worldometers.info/coronavirus/
https://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/korona-strategija-in-taktika-295666.html
