Nenadna smrt akademika Alojza Rebule, vélikega slovenskega pisatelja in misleca, me je presenetila in pretresla. Sredi letošnjega poletja, potem ko me je z nekim svojim Credom v tedniku Družina še posebej nagovoril, sem si ga prvič v življenju drznil poklicati po telefonu.
Zahvalil sem se mu za napisano, ker je bil napisal nekaj, kot da bi pred tem bral moje misli, in mu zaupal, da že od začetka februarja hranim nedokončano pismo, namenjeno njemu. Presenetil me je z izjemno bistrostjo duhá in zvonkim glasom kljub visoki starosti, pa tudi s prisrčnim odnosom do neznanega klicatelja in z vabilom, naj ga še kdaj pokličem. Prav te dni sem ga nameraval poklicati, potem ko sem bil v Družini (št. 42, 14. 10. 2018) prebral navdušujočo kolumno o sv. Pavlu VI., toda Božja volja je bila drugačna… – Iz neodposlanega pisma sem mu omenil prošnjo oziroma predlog glede romana V Sibilinem vetru, a mi je odgovoril z vprašanjem, ali poznam njegov najnovejši roman Korintski steber. Iskreno sem mu povedal, da ga ne poznam. Potem ko se mi je potožil, da na RTV Slovenija o njem niso smeli poročati, mi je priporočil, naj ga preberem. Res sem knjigo (Celjska Mohorjeva družba, dec. 2017) nemudoma prebral.
Roman me je navdušil, zato nekaj vrstic o njem. Na knjižnem ovitku je založba predstavila Korintski steber kot roman, v katerem avtor »obravnava temo, ki sta se je doslej dosledno izogibali tako levica kakor desnica: vlogo slovenskega krščanskega socializma med vojnim dogajanjem«. Ena izmed oseb, predstavljenih v romanu, je izjemno razgledani zdravnik Milan Kruhovar, ki naj bi leta 1941 ali 1942 v svoj dnevnik preroško zapisal (str. 71): »Prepričan /…/ sem, da v boju za oblast ni spretnejšega in brezobzirnejšega bojevnika, kakor je komunistična partija. Tu smo v svetu brez etike, ki omejuje ne samo kristjana, ampak nagonsko tudi demokrata. Dovoljeno je vse, kar služi uspehu stranke. Zato res slutim njihovo prevlado ne samo v odporu, ampak tudi po koncu vojne.« – Med nastopajočimi v romanu je tudi eden izmed vodilnih komunistov, imenovan Bandur – Čeljabinsk. Ta junak, natančneje: antijunak, zelo spominja na Ivana Mačka. O Bandurjevem mišljenju in delovanju je pisatelj napisal (str. 88): »Teren je bilo treba očistiti vsega, kar bi /…/ pot v tuzemeljski raj oviralo. Treba je bilo odpraviti najprej kapitalizem, tja do brivskih salonov, kakor je bilo treba še globlje likvidirati Cerkev, to sovražnico človeške zgodovine, to utelešeno reakcijo, ki je dušila vsak napredek. In to s svojim vsemogočnim Bogom. Vso Slovenijo je bilo treba očistiti ne samo cerkva, ampak tudi neštetih kapelic in znamenj, ki so kvarile lepo slovensko pokrajino. Treba jo je bilo povrniti v njeno prvotno nedolžno in pogansko stanje, v katerem si je vsak po volji izbiral lastnega boga, lastne angele in Marijo. /…/ Boga ne samo da ni bilo, ampak ga enostavno ni smelo biti.«
Skozi usta tragičnega junaka Roka Lipovarja, govorečega leta 1945, je Alojz Rebula podal recept oziroma temeljno izhodišče za narodno spravo med Slovenci (str. 157): »Prvič, priznati bi morali, da so komunisti izrabili narodno razpoloženje za svoj upor, in drugič, da so vaške straže popolnoma spontan odgovor ljudstva na terorizem iz gozda. /Komunistom/ zlahka priznam junaško predanost neki utopični ideji, kakor mi nismo v taki meri predani naši neutopični, resnični viziji. Priznam jim prav tako junaško požrtvovalnost za uresničitev te utopije, kar kažejo na primer njihove bolnišnice, postavljene z velikanskimi žrtvami v prav vratolomne predele.«
Ob tej skromni recenziji poudarjam, da bi bilo prav, če bi knjiga Korintski steber, natisnjena v 600 izvodih, doživela ponatis, opremljen v Kondorjevem slogu z literarno in zgodovinsko študijo, v kateri bi bili nastopajoči v romanu dekodirani.
Med pogovorom sem spoštovanemu sogovorcu omenil čudovito knjižico prof. dr. Ivana Rojnika Pavel VI. – koncilski papež (Celjska Mohorjeva družba, 2014, zbirka Vademecum). Zaupal mi je, da je ne pozna, in me zaprosil za kratko predstavitev. Sledila je obljuba, da si jo bo poskusil pridobiti. In res: obljubo je izpolnil in v 42. številki Družine je bil objavljen njegov predpredzadnji Credo pred 23. oktobrom 2018, navdihnjen prav s to knjižico.
Verújem, da se je akademik Alojz Rebula že pridružil pred nedavnim kanoniziranemu sv. Pavlu VI. v nebeški slavi. V svojih Credih je prepričljivo izpovedoval svoj trdni nicejsko-carigrajski Credo, in to ne le v Boga, ampak tudi v sveto katoliško in apostolsko Cerkev, in to kljub nekaterim slabostim celó njenega vodstva. Hvala Bogu, ker nam je dal Alojza Rebulo, njega pa obdaril z izjemnim razumom do smrti v visoki starosti!
Bruno Lokar
