Piše: Janez Turinek
Pod cerkvijo sv. Antona v Skornem je v času vojne za Slovenijo budno oko prestrašenega mladostnika opazilo helikopter sovražnikove vojske, z vsemi pripadajočimi atributi. Le malokdo je vedel, da gre za ubežnika, ki je zračno plovilo sovražne JLA tisti dan spreminjal v prvi helikopter slovenske vojske. Ker je vasica preveč na odprtem, je gazela odletela najprej proti Goltem in nazadnje pristala v Zavodnjah. Rad bi spoznal pilota, ki je takrat tvegal življenje za svojo domovino. S tveganjem je povezano vprašanje avtoritet v naši družbi.
Apostol Pavel se v pismu Korinčanom (2 Kor 11) sprašuje o avtoritetah in »avtoritetah«. V Korint je namreč prišla skupina posameznikov, ki trdijo, da so »avtoriteta! Certifikat naj bi dobili v Jeruzalemu. Da je ta skupina imela precejšen vpliv na Cerkev v Korintu, kaže dejstvo, da je Pavel velik del svojega pisma namenil vprašanju avtoritete v skupnosti. Kdo predstavlja avtoriteto? Navajeni smo, da je se pod pojmom avtoriteta pogosto radi skrivajo tisti, ki se prav pišejo ali pa tisti, ki pripadajo »pravi« družbeni skupini ali celo tisti, ki pravijo, da so na »pravi« strani zgodovine…
Pavlova apostolska avtoriteta se je zelo razlikovala od vseh naštetih, ki so »avtoritete« zgolj na papirju. Razlika je v značaju in naravi avtoritete. Eno je avtoriteta, ki jo predstavlja Pavel, druga pa je je pravzaprav avtoritarizem. Ko človek ljudem služi, jim nedvoumno pokaže, da jih ima rad, da mu je zanje mar, in to imenujemo svetopisemska avtoriteta. Nebiblični avtoritarizem pa ne išče ljubezni do ljudi, ampak bi rad gospodoval nad njimi, jih obremenjeval za svoje privilegije, in spretno z njimi manipuliral, zlorabljal človeške potenciale za zadovoljevanje lastnim sebičnim interesov ozke skupine ljudi, kar pa je izraz arogance in narcisoidne ljubezni do samega sebe. Apostol Pavel ni nič kaj prijazen do teh neznačajskih likov. Pride do točke, ko si sname rokavice in zelo odkrito nagovori korintsko Cerkev, naj vendar ne tolerira več teh lažnih, kvazi »avtoritet«. Poznamo namreč pregovor: »Daj človeku oblast in videl boš, kakšen je.«
Pred to skušnjavo nismo imuni niti v Cerkvi. Imeti avtoriteto zna biti zelo zapleten poklic, saj je vsaka vrsta avtoritete nagnjena k zlorabi. Za preprečevanje slednjega nam je dan eden od darov Svetega Duha, ki mu pravimo dar razločevanja; in ta je zelo potreben dar v Kristusovem telesu. Ena bolj občudovanja vrednih stvari, ki jo opazimo pri Jezusu v evangelijih, je ta: čeprav ima vso oblast v nebesih in na zemlji (prim. Mt 28,18), s to oblastjo nikoli ne manipulira z ljudmi. Nad njimi ne izvaja nobenih pritiskov, do njih je zelo obziren, nežen. Poglejmo samo primer apostola Tomaža, ki je dvomil v Jezusovo vstajenje. Ko se je Tomaž srečal z Vstalim Odrešenikom, ga Jezus ni grobo zavrnil: »Poslušaj ti, Tomaž, si pa res en blefer. Da te ni sram, po vseh čudežih, ki si jih videl, kako si upaš še vedno dvomiti? Kaj je vendar narobe s teboj?« Namesto takšnih očitkov, se je Jezus ponižal na Tomaževo raven, in mu rekel: »Tomaž, poglej rane na mojih rokah, poglej rane na moji strani, poglej rane na mojih nogah. Daj mi roko in se dotakni mojih brazgotin. Prepričaj se, da sem to res jaz.« (prim. Jn 20,27). Še bolj se lahko čudimo, kako je bil Jezus obziren celo do svojega izdajalca Juda. Kljub temu, da je zanj vedel in bi lahko mirno rekel: »Fantje, Juda je tisti. Zgrabite ga. Odpeljite ga ven in ga pošteno prebutajte!« Vendar Jezus tega ni storil. Judu je dovolil, da se je odločil. Tudi Tomažu je po vstajenju dovolil, da se je odločil. Jezus ima vso oblast, ki je pa nikoli ne izvaja z avtoritarno platformo. Ljudem dopušča, da se zanj odločijo. Pride namreč trenutek soočanja z resnico, ko se je potrebno odločiti. In odločitev ZA, je mogoča le s pomočjo daru za razločevanje, ki ga je Tomaž premogel, Juda pa žal ne. Za ljubezen vedno pride trenutek resnice. Evangelij zelo preprosto predstavi ljubezen in resnico z Jezusovimi besedami: »Brez mene ne morete ničesar storiti« (Jn 15,5) oz. »če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi«. (Jn 6,53). Sveto obhajilo namreč omogoča ljubezen do Boga in do ljudi. Po vsej logiki, bi nam moralo vedno zmanjkati svetega obhajila, ker bi se ob tem spoznanju ljudje zagrebli za to nebeško zdravilo za telo in dušo.
So pa v prvi Cerkvi imeli čisto preprosti način prepoznavanja avtoritet, pravih prerokov od lažnih. V spisu Didahe, beremo, da je potujoči pridigar, ki je ostal več kot dva dni, bil že označen za lažnega preroka, ker je hotel izkoristiti gostoljubje in bi rad manipuliral s skupnostjo, živel bi rad na njihov račun. Hrvati temu rečejo, svakog gosta ima dva dana dosta. Vsak, ki izkorišča gostoljubje za lastne privilegije, ni pravi. Kako zelo pragmatično so gledali na stvari. V Korintu je cerkvena skupnost tolerirala nekaj, kar za njo ni bilo dobro, kar jo je izčrpavalo. Apostol Janez pravi: »Ljubljeni, preizkušajte duhove! Ne verjemite vsakemu duhu, preizkušajte duhove, da vidite ali so od Boga. Kajti veliko lažnih prerokov je prišlo na svet…(1 Jn 4,1)
Pavel Cerkev predstavi kot telo (prim. 1 Kor 12,12-30). V telesu najdemo tudi jetra, ki filtrirajo strupe. Ljudje, ki imajo dar razločevanja, so nekakšna duhovna jetra v naši družbi. Tukaj so zato, da filtrirajo strupene pojave v naši družbi. Imajo dar razsodnosti, ki je redka kvaliteta dandanašnjih dni. Naj nam ne bo nerodno, če imamo v družbi, v kateri živimo, funkcijo jeter, to je čudoviti, očiščevalen, močan dar od Boga.
Pavel priznava, da ni retorično izurjen, ima pa rabinsko izobrazbo, odlikuje ga izjemno poznavanje Svetega Pisma. Ob srečanju s Kristusom v Damasku postane vsebinsko prepričljiv apostolski pričevalec številka ena. Danes in vedno lahko ločimo prave preroke od lažnih tako, da poslušamo vsebino, in se ne oziramo na slog. Ko vidimo nekoga, ki mu ni pomembna vsebina oz. ki beži pred vsebinskimi vprašanji, ko mu je pomembna le predstava za javnost, že vemo, v katerem grmu tiči zajec. Apostol Pavel priznava, da nima stila, pove pa vsebinsko bistvo, in to na način, da nas približa Resnici. Ko je prišel v Korint, je imel poklic izdelovalca šotorov. Tam je spoznal po profesionalni plati Akvila in Priscilo, ki sta bila prav tako izdelovalca šotorov. Srečal ju je v sinagogi in z njima vzpostavil odnos zaupanja. Ker je živel od lastnih prihodkov, so ga lažni apostoli obtoževali, da bi se kot pravi apostol moral pustiti nagraditi, in uživati nad privilegiji, ki so mu po ne vemo kakšni logiki pripadali, pa jih je zavrnil. Spin, ki so ga koristoljubneži vnesli kot dvom o Pavlovi apostolski avtoriteti med korintske kristjane, se je glasil nekako takole: »Korinčani, dejstvo, da Pavel od vas ni hotel vzeti denarja, kaže na to, da je prevarant!« Temu danes rečemo fakenews. Pavlova obramba svojega lastnega dobrega imena pred temi samozvanimi avtoritetami je takšna, da jim Pavel pokaže ogledalo in jih razkrinka. Ko v družbi nastopijo lažni preroki, v soju medijskih žarometov, ne pravijo: »Živijo, tukaj smo zato, da vas malo peljemo naokoli!« Ne, oni pridejo kot Rdeča Kapica k babici, nosijo maske, prihajajo kot grabežljivi volkovi, ki danes operirajo s pol resnicami in lažmi…Pavel jim strga masko z obrazov in jim da vedeti, da mu ne morejo tako poceni jemati dobrega imena. Našteje vse, kar je prestal kot apostol; pokaže, da je veliko pretrpel: od Judov je bil petkrat prebičan, vsakič dobil enega manj kot 40 udarcev, zato da je bilo vse v skladu z njihovo ustavo in zakoni. Zaradi petih udarcev, ki jih ni prejel, bi jih moral imeti za usmiljene. Trikrat so ga pretepli s palicami. Enkrat je bil zadet od kamnov. Trikrat je doživel brodolom. Šel je skozi neštevilne nevarnosti, njegovo življenje je po srečanju z Jezusom postalo povsod ogroženo. Če so se prišleki iz Jeruzalema sklicevali na poverilna pisma stricev iz ozadja, je apostol Pavel pokazal na svoje reference: poleg vsega fizičnega trpljenja, ga je spremljala še velika srčna bolečina in skrb za vse Cerkve.
Zato vsem, ki danes iščete sodelavce za skupno dobro, tako v Cerkvi kot v državi, Gospod govori isto, kot je govoril Samuelu: »Ne glej na njegov videz ne na njegovo zunanjost, kajti odklonil sem ga. Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Bog pa vidi v srce.« (prim. 1 Sam 16,7). Ko iščeš človeka za katerokoli stvar, glej na njegove brazgotine. Pavel bi dejal, poglejte moje reference: poglejte to brazgotino, pa ono brazgotino, in to brazgotino…Jezus nam je napovedal, da bomo na svetu imeli stisko, toda bodimo pogumni: On je svet premagal. (prim. Jn 16,33). Preganjanje doživljajo kristjani v Damasku in kristjani so doživljali preganjanje v Sloveniji. Računati moramo na to, da pač nas ne bodo vsi ljubili, zaradi Jezusovega imena. Prej se bomo sprijaznili s tem, lažje nam bo, bolj bomo glasniki pristnega evangeljskega veselja in upanja v naši domovini, ki je solzna dolina. Ko pride do brazgotine, bomo rekli, aleluja, še ena brazgotina, še ena rana za Božjo slavo. Pavel je šel naravnost naprej, ne da bi se oziral na pse, ki so lajali vanj ob poti. Ljubil je Korinčane in voljno je trpel za Kristusa. Slovenija je kot ena majhna vas, zato velja tudi: »Nihče ni prerok v svojem domačem kraju.« (prim. Mr 6,4)
