Borat se globoko je zamislil,
tu v Ameriki demokracijo
zagovarjal je, imel vizijo,
toda naglo rep med noge stisnil.
Brž pohvalil tisto agencijo
je naš Borat, ki o njem pisala
zgolj slabo je, madež grd mu dala,
rad izvlekel bi vso polomijo.
Bil preveč da ves čas je pluralen,
ugotovil je, ko čas izteka
se mu vedno bolj in ko zapeka
je vse hujša, pač efekt kavzalen.
Je z demokracijo pretiraval,
jasno mu je, Borat obžaluje,
se za grehe fant zdaj odkupuje,
ker jo je neumno otipaval.
Stran od nje, čim dlje, kar je mogoče,
saj končuje vendar se misija,
Borata vse bolj za vrat zavija,
kruti čas, mu vsak dan bolj je vroče.
Kmalu namreč čaka ga vrnitev
v Kazahstan med lastne brate znane,
kaj ubožcu sploh še preostane,
da ne doleti ga odklonitev?
Čim bolj mora se prilagoditi
tam razmeram nedemokracije,
to počenja z dozo mimikrije,
Borat noče glave izgubiti.
