Fant podobo na ogled postavi,
ker bolj kot vse taisti ljubi slavo,
počeše naprej si lase čez glavo,
nato za ogledalo se pripravi.
Da leto je za nami, bo povedal,
zato prav po otroško zdaj razmišlja
in hkrati kot negodnež si domišlja,
da nič ne bo se tokrat sprenevedal.
Da sto let v miru bi prav rad dočakal,
a to od drugih vseh da je odvisno,
če manj počenjalo se bo zavistno,
z besede na besedico je skakal.
Nalezimo otroškega se smeha,
otroškega, dejal je, optimizma,
njegov je to domet, njegova prizma,
otroček namreč naj bi bil brez greha.
Bi iz otroka rad postal predsednik,
podoba željo to zares izdaja
in njemu da v prihodnje ne nagaja
nihče, ki iste sorte je prisklednik.
Je skledica samo za ene dana,
zato krepkó jo treba je držati,
pustiti nič od nje si stran jemati,
otročku večno bodi pridržana.
