V gozdu Somora z Gomóro vlada,
sta najhujši ptici dve prodani,
ki razvratu sta brezsramno vdani,
ena ni ne druga ptica mlada.
Tici sta obe s kilometrino,
vsak lahko pri njiju se obrusi,
da živalim v gozdu se že gnusi,
s kakšno je živeti mrhovino.
Lovec zoper njiju se oglasi,
saj dovolj sta blatili ga cipi,
niso kakšni to bili dovtipi,
kar nudili sta na gozdni jasi.
Skočita v galop cipaški ptici,
pred živalsko spravita sodišče
lovca, mu pripravljata morišče,
drugih cip zaslišijo se klici.
Kdo dokončna lovca bo obsodil?
Kje sodnik se našel bo živalski,
kje izvedenec kak poznavalski,
kdo bo krivca poteptal, pohodil?
Ni junaka tega med sodniki,
skrijejo se kakor zajci v luknje,
čez obraz navlečejo si suknje,
to pravice so živalski liki.
Zajčja je narava prevelika,
vsa poskrije se svojat sodniška,
najde ena se samo zvodniška
zajklja, ki zvodnikom se dobrika.
Ta obsodbo zajčjo zdaj pripravi,
po živalsko, takšno pač barbarsko,
ji orodje glavno je smetarsko,
zajklji se domači kunec pravi.
