Petek je, podam čez Tromostovje
po opravkih se v središče mesta,
pa je, glej, preozka zame cesta,
ker po njej pretaka se vozovje.
Na biciklih kajpak, saj peš cona
tisti del je zdaj že dolga leta,
vendar švigne mimo kot raketa
nekaj, da me kar oblije zona.
To zemljišče bojda je privatno,
ga s trakovi čisto so obdali,
kakor da zaščitene živali
bi redili tukaj prav potratno.
Nutrija smrdljiva tu domuje,
varovanka mestnega župana,
poduči me gručica tam zbrana,
ki nad vodo silno se huduje.
Da ni čista in, se ve, ni pitna,
eden s čofom vanjo jo preskusi,
pač različni so ljudi okusi,
skok dejavnost bojda pridobitna.
Ne razumem skoraj nič od tega,
voda grda pa v njej čofotanje,
nutrije umazane igranje,
vedno večja zame je zadrega.
Vpijejo o vodi biciklisti,
ker da čista jim z neba ne pade,
menda jim nekdo jo sproti krade,
krivi so seveda, vedno isti.
Kaj za vraga tukaj se dogaja?
Vse v trakovih, mar se film snema
in je pri statistih takšna vnema,
da premajhna zanje je ograja?
Ni Preboj ta film, to je jasno,
tistega posneli so na snegu
in govoril je samo o begu,
tukaj manj je mirno, vse bolj glasno.
Ne sledijo si v presledkih čofi,
vode ne okušajo statisti,
kadri le ponavljajo se isti,
čofi ne, kar vidim, so zgolj cofi.
Tale misel mi bila je dana,
slednjič padla dol mi je iz zraka,
je dokumentarec ta navlaka
in naslov: Gre z Ducejem Lubiana.
