Piše: Janja Strah
Na področju energetike nas v prihodnjih letih čakajo precejšnje spremembe, saj stremimo k brezogljični družbi; čedalje večji pomen bodo imeli obnovljivi viri energije, rešitve za energetsko učinkovitost in podobno. Ta čas pa so najbolj aktualne cene energentov in zaradi ruske invazije na Ukrajino tudi verjetne spremembe na trgu dobave energentov.
Rast cen energentov, zlasti električne energije in zemeljskega plina, nas je dodobra pretresla. Razlogov za rast cen je več, med njimi to, da so se cene kuponov ogljikovega dioksida v Evropski uniji zaradi zapiranja termoelektrarn dvignile na rekordno raven. Višje cene so se odrazile tudi na položnicah v Sloveniji, zato je Vlada RS pripravila zakon o ukrepih za omilitev posledic visokih cen energentov, februarja pa ga je sprejel državni zbor. Zakon je namenil enkratni dodatek kar okoli 710.000 prebivalcem, poleg tega pa je uvedel trimesečno oprostitev plačevanja prispevkov in omrežnin, ki je za okoli 30 odstotkov znižala zneske na položnicah.
Tudi vojaška agresija Rusije na Ukrajino se je močno dotaknila trga energentov, saj je Rusija glavna dobaviteljica tekočih in plinastih energentov v svetovnem merilu. Kaj se bo še dogajalo v povezavi z gospodarskimi sankcijami zoper Rusijo, je prezgodaj napovedovati. Za zdaj je preskrba nemotena, vsekakor pa obstaja potreba po dodatni diverzifikaciji virov. »Potrebujemo nadaljnjo diverzifikacijo dobaviteljev preskrbe in hitro zmanjšanje uvozne odvisnosti v prihodnje,« je bil jasen minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec.
Slovenija naj bi se bolj usmerila na severnoafriške države, kot sta Alžirija in Maroko, pri čemer bi plin dobavljali prek Italije; pogovori že potekajo. Prav tako bi bilo mogoče povečanje dobave iz Hrvaške prek terminala na Krku. »Slovenija lahko prek Krka in Italije uvozi dovolj plina, da je neodvisna od uvoza ruskega plina,« je dejal Vrtovec in izpostavil tudi nujnost povečanja uporabe obnovljivih virov energije, kot so sončne elektrarne.
Slovenski energetski in podnebni načrti
Celovit nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN) je slovenski dokument, ki za obdobje do leta 2030 (s pogledom do 2040) določa cilje, politike in ukrepe na petih razsežnostih energetske unije: razogljičenje (emisije toplogrednih plinov in obnovljivi viri energije), energetska učinkovitost, energetska varnost, notranji trg ter raziskave, inovacije in konkurenčnost. Energetski in podnebni cilji so v osnovi seveda določeni na ravni EU, tj. kot cilji, ki jih mora doseči EU kot celota.
Pri razogljičenju je slovenski cilj do leta 2030 zmanjšati emisije toplogrednih plinov za vsaj 36 odstotkov glede na leto 2005 in povečati delež energije iz obnovljivih virov energije na vsaj 27 odstotkov. Poleg tega naj bi do leta 2030 izboljšali energetsko učinkovitost za vsaj 35 odstotkov glede na osnovni scenarij iz leta 2007. Slovenija ima dve posebnosti; zaradi svoje geografske lege je tranzitna država, hkrati pa je v Sloveniji kar 38 odstotkov ozemlja zavarovanega v okviru naravovarstvenega programa Natura 2000.
Na področju raziskav, inovacij in konkurenčnosti naj bi do leta 2030 dosegli skupna vlaganja javnega in zasebnega sektorja v RRI v višini najmanj 3,6 odstotka BDP; podpora podjetjem za učinkovit in konkurenčen prehod v nizkoogljično krožno gospodarstvo je zelo pomembna, saj so nizkoogljične tehnologije kompleksne in zahtevajo nova znanja, raziskave, inovacije in večja vlaganja v razvoj kadrov.
Električna energija – kako naprej?
Na področju električne energije smo v Sloveniji približno 85-odstotno samooskrbni; največ električne energije proizvede Termoelektrarna Šoštanj (Teš), in sicer okoli 35 odstotkov, več kot 30 odstotkov je proizvede NEK, okoli 20 odstotkov električne energije pa prispevajo hidroelektrarne – uvoz torej znaša okoli 15 odstotkov. Naj omenimo, da sončne in vetrne elektrarne k celotni domači proizvodnji električne energije prispevajo le 2,2-odstotni delež.
Lani poleti je ministrstvo za infrastrukturo izdalo energetsko dovoljenje za drugi blok Nuklearne elektrarne Krško (NEK), na podlagi katere lahko družba Gen Energija začne upravne postopke in pripravo dokumentacije, kar je nujna podlaga za kasnejšo dokončno odločitev o tem projektu, ki bi Sloveniji lahko zagotovila zanesljivo preskrbo za prihodnjih 80 let. »Veliko stavimo na obnovljive vire, in to je dobro, a ti so premalo. Potrebujemo dodatne in stabilne alternative,« je odločitev pojasnil infrastrukturni minister Jernej Vrtovec, ki si ne želi, da bi Slovenija po ugasnitvi Teša 6 in prvega bloka jedrske elektrarne postala odvisna od uvoza energije.
Naj omenimo, da je januarja letos vlada sprejela nacionalno strategijo za izstop iz premoga in prestrukturiranje premogovnih regij, ki določa, da bo Slovenija najpozneje leta 2033 nehala uporabljati premog za proizvodnjo električne energije. Pri tem opredeljuje ključne vidike zapiranja Premogovnika Velenje ter proces celovitega družbenega in gospodarskega prestrukturiranja dveh slovenskih premogovnih regij – Savinjsko-šaleške in Zasavske regije. Sprejeta strategija omogoča neovirani dostop do sredstev sklada za pravičen prehod, v okviru katerega ima Slovenija v obdobju 2021–2027 na voljo 248,38 milijona evrov.
V Geoplinu iščejo dodatne možnosti
Družba Geoplin je največji trgovec z zemeljskim plinom in eno ključnih podjetij na področju energetike v Sloveniji. Kot pravi glavna direktorica Vanja Lombar, ves čas z zaskrbljenostjo spremljajo dogajanje na geopolitičnem prizorišču. »Posledice dogajanja v Ukrajini so negotove in jih je zato težko predvideti ali karkoli napovedovati. V tem trenutku lahko povemo, da v Geoplinu našim odjemalcem ves čas skladno s pogodbenimi določili zagotavljamo nemoteno preskrbo z zemeljskim plinom in za to bomo skrbeli tudi v prihodnje. Dolgotrajnejša prekinitev dobave zemeljskega plina iz Rusije v Evropsko unijo kot posledica sankcij proti Ruski federaciji, če bi do nje prišlo, je potencialni izziv, ki pa presega nacionalne okvire. Posledice morebitnih daljših prekinitev dobav zemeljskega plina iz Rusije bi lahko imele v veliki meri vpliv na delovanje in stabilnost celotnega evropskega plinskega trga in s tem seveda tudi za Slovenijo ter njeno gospodarstvo.«
»V zvezi z energetsko preobrazbo pa velja izpostaviti, da ima družba Geoplin diverzificiran nabavni portfelj, hkrati pa intenzivno iščemo dodatne možnosti za diverzifikacijo nabavnih virov, kar bi zagotovilo dolgoročno stabilnost preskrbe. Vsekakor pa moramo poudariti, da vzpostavitev dobavnih virov iz drugih držav (zunaj EU ali Ruske federacije) terja svoj čas in ne more predstavljati hitre rešitve za preskrbo Slovenije z zemeljskim plinom. Na področju diverzifikacije in sprememb energetske strukture v Sloveniji torej ne moremo pričakovati hitrih sprememb. Pri prestrukturiranju virov moramo namreč delovati strokovno in odgovorno do odjemalcev, ki jih oskrbujemo, z namenom zagotavljanja zanesljivosti oskrbe ob hkratni ekonomski vzdržnosti ponujenih rešitev,« je še dejala Lombarjeva.
Plinhold: slovenski prenosni sistem obratuje nemoteno
V družbi Plinhold dnevno spremljajo vsa dogajanja, povezana z varnostjo preskrbe s plinom, v zadnjem času predvsem zaostrene geopolitične razmere v Ukrajini. »Za zdaj slovenski prenosni sistem obratuje nemoteno, prenos in dobave plina potekajo skladno z nominacijami oz. skladno s pogodbami, brez odstopanj. V luči zdajšnje situacije Evropsko združenje operaterjev prenosnega plinovodnega omrežja (ENTSOG), katerega član je tudi družba Plinovodi, d. o. o., analizira zmogljivosti evropskega prenosnega sistema za prenos plina v smeri z zahoda in iz LNG-terminalov proti vzhodnim državam. V srednjeročnem obdobju lahko pričakujemo večjo diverzifikacijo dobav, predvsem dobave plina iz severne Afrike (Alžirija) in tudi dobave utekočinjenega zemeljskega plina (LNG) prek terminala na Krku,« nam je dejal direktor podjetja Dejan Božič. Na vprašanje, naj bi bil plin iz Alžirije bolj onesnažen, oziroma kakšne so druge možnosti, je odgovoril: »Plin iz Alžirije ima primerljiv odtis CO2 s plinom iz Rusije. Utekočinjeni zemeljski plin (LNG) pa ima zaradi tehnološkega procesa utekočinjanja, transporta in vnovičnega uplinjanja bistveno višji odtis CO2 odtis v primerjavi s plinom, ki se transportira po plinovodu neposredno iz proizvodne vrtine. Alternative, ki se nam ponujajo, so bolj dolgoročne narave in te so: vzpostavitev lastnega podzemnega skladišča zemeljskega plina in lastna proizvodnja sintetičnih plinov ter vodika.«
»Energetska preobrazba, ki je pred nami, gre v smeri kombinacije obnovljivih virov in jedrske energije; da bi pa lahko prišli do želenega cilja, bo v prehodnem obdobju treba še veliko postoriti. Predvsem bi želel izpostaviti velike potrebe po nadgradnji in digitalizaciji elektrodistribucijskega omrežja, saj brez modernega omrežja priključevanje množice razpršenih obnovljivih proizvodnih virov na omrežje ne bo mogoče. Zagotovo bo pomembna teža pri energetski tranziciji v prehodnem obdobju še vedno na plinu, le njegove dobave bodo bolj diverzificirane,« je še dejal Božič.
