-1.1 C
Ljubljana
sobota, 29 januarja, 2022

Množične migracije in Agenda 2030

Piše: Rodoljub.si

Množične migracije predstavljajo danes pomembno sredstvo in tudi orožje med seboj povezanih liberalnih mednarodnih elit, ki hočejo ustvariti svet po meri neoliberalizma oziroma globalno družbo prostega pretoka ljudi in kapitala, ki je ne omejujejo državne meje ali posamezne nacionalne identitete. Za mednarodne korporacije predstavljajo množične migracije predvsem poceni delovno silo, za liberalne in levičarske politike pa nove volivce.

Političen »mainstream« in osrednji mediji v službi globalistov seveda trdijo, da gre pri celi stvari le za teorijo zarote. Vendar pa na samo idejo o veliki demografski zamenjavi s pomočjo množičnih migracij ne naletimo prvič pri francoskem pisatelju Renaudu Camusu, ki se skoval ta izraz, temveč pri Združenih narodih. Razlika je seveda, da je Camus v tovrstni zamenjavi prepoznal veliko grožnjo evropskim narodom, zaradi česar je ožigosan za ekstremista in teoretika zarot, Združeni narodi pa so v zamenjavi prebivalstva videli rešitev za evropsko gospodarstvo. Že v začetku novega tisočletja so namreč Združeni narodi objavili poročilo, ki vidi rešitev za zaton prebivalstva v Evropi, ne v spodbujanju večje rodnosti, temveč v »nadomestnih migracijah«. Z uvozom migrantov naj bi se reševalo evropske družbe in gospodarstvo. Takšno stališče seveda izhaja iz liberalnega prepričanja o enakosti ali istosti vseh ljudi, kar pomeni da lahko brez težav iz prebivalcev tretjega sveta »naredimo« nove Evropejce. Temelj tega stališča je teorija tabula rasa, ki pravi da je vsak človek ob rojstvu kot »nepopisan list papirja«, kar pomeni da ga lahko oblikujemo kot želimo. Tako lahko iz Eskima, afriškega Grmičarja ali indijanca iz Amazonskega pragozda brez težav naredimo dobrega Evropejca, če bo odraščal v evropskem okolju in bo deležen ustrezne vzgoje. Zanikanje vseh prirojenih genskih in rasnih predispozicij pa se je izkazalo za napačno, kljub temu, da liberalci, levičarji in globalisti tega ne priznavajo. Danes smo namesto združevanju narodov in ljudstev, ki bi ustvarjala nove skupnosti na podlagi človeške identitete, ki je ne bi ovirale več rasne in nacionalne identitete, v multikulturnih družbah priča tekmovanju različnih etničnih skupin, atomizaciji družbe in prostovoljni segregaciji. Druge in tretje generacije v Evropi rojenih otrok priseljencem se večinoma, včasih celo bolj zagriženo od svojih staršev ali starih staršev, oklepajo svoje kulturne identitete in veroizpovedi. Zviška gledajo na avtohtone prebivalce in ne upoštevajo državnih zakonov. Nastajajo celotna območja, ki niso pod nadzorom oblasti in so bolj kot Franciji ali Švedski, podobna Bližnjemu vzhodu. Le ostanki stare arhitekture in drugačna klima nas v nekaterih zahodnih prestolnicah spomnijo, da smo vendarle v Evropi in ne v Aziji ali Afriki.

Več si lahko preberete TUKAJ.

Zadnje novice

Sorodne vsebine