Nekaj dni nazaj je Francija vrnila nazaj na državne stroške 100 prosilcev za azil ki so nekaj mesecev bili v postopku za pridobivanja političnega azila. V tem postopku se je izkazalo, da po vseh merilih in mednarodnih aktih, ne sodijo v skupini ljudi ki so upravičeni do priznanja statusa ki jim dopušča pridobivanja, položaj in pravice ki izhajajo iz tega.
Kdaj tretja država ne sme vrniti begunca ali prosilca za azil nazaj?
Država ne sme begunca ali prosilca za azil izgnati oz. prisilno vrniti v državo, kjer je njegovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi njegove rase, vere, državljanstva, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenega političnega prepričanja. Prav tako ga ne sme vrniti, če bi v tej državi bil v nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali če gre za državo s sistemsko pomanjkljivim azilnim sistemom. Država prav taka ne sme vračati v sicer “varno državo”, če bi bil posameznik v nevarnosti nadaljnjega vračanja v državo, ki ni varna država. In prav tukaj v razlagi francoskih organov, je Albanija varna država.
Kakšna je slika glede migracij iz Albanije v tretje države?
Po podatkih Združenih narodov na podlagi lastne statistike ocenjujejo da je od 190 do leta 2020 Albanijo zapustilo 1.200.000 njenih državljanov. V primeru Albanije se gre neto migracij, se rpavi razlike med tistimi ki odhajajo in tistimi ki se morda vrnejo nazaj za vselej.
Največji migracijski val se je zgodil,kot navajajo pri ZN, v času 1990-1995, ko se ej dejansko zgodil prehod iz planske ekonomije v tržno gospodarstvo ter odpiranjem meja navzven,ko se je odhajalo kar z ladjami ali preko različnih veleposlaništev. V tem času je iz Albanije dobesedno zbežalo 443 tisoč dotedanjih »poslušnih« državljanov.
Ta trend zapuščanja Albanije se je nadaljeval tudi v naslednji »petletki« ko je v času od 1995-2000, posebej v letu 1997 ko je bilo spodbujeno z notranjimi nemiri v državi, ko je odšlo iz države dvoglavega orla 180 tisoč oseb. Sledi petletno obdobje »umirjene« rasti . nakar se spet poveča me dletoma 2005-2010, ko odide iz države skoraj 220 tisoč »iskalcev« sreče. Med letoma 2010 pa do danes sicer nekoliko upočasnjeno vendar »stabilen » trend zapuščanja države. Obdobje tranzicije če bi sklepali po številkah niti zdaleč ni zaključeno. Tranzicija tukaj zajem v največjemu delu tranzitiranje njenih državljanov v eno smer ter denarni tokovi v nasprotno smer za vzdrževanje socialnega miru in morebitna vlaganja državo od koder so emigrirali , pa še to mnogo krat z denarjem ki ni čistega porekla ali vsaj zamegljenega izvora.
Prognoze se prenašajo tudi na naslednja obdobja, kjer lahko iz napovedi razberemo, da v naslednjih treh »petletk« neko nizko povprečje z okoli 50-70 tisoč neto odhodov iz države. Po ne preveč črnogledi napovedi bo iz države do leta 2100 odšlo še naslednjih 620 tisoč Albancev. Pričakuje se, da ob » normalni » stopnji natalitete ter zmernem tempu odhodov ,da bo država leta 2100 imela okoli 1.9 milijona prebivalcev od nekdanjih 3.4milojonov. Črna statistika in prognoza ob izredno visoki stopnji migracij ter ničelni rodnosti ali odnos med rojenimi in umrlimi, bo prebivalstvena slika porazna. Po tem scenariju bi imela leta 2100 samo 520 tisoč prebivalcev na ozemlju današnje Albanije.
Vprašanje, ki se tukaj poraja je, ali se bo ta exodus odvijal še naprej v smeri znanih ciljnih držav, predvsem romanskih, in, ali bo še naprej benevolenca , dobrohotnost le teh enaka kot je danes oziroma je bila do danes. To so vprašanja s katerimi se morajo mnogo prej in najprej ukvarjati države od koder se izvaja ta izselitveni val, da do tega ne pride oziroma da prihaja čim manj in manjkrat, kot je bil primer v zadnjih 30 letih.
Ali je to velik zalogaj, ali morda kost v grlo tistega ki bo to reševal v naslednjih letih in desetletij, pa ostaja da vidimo v katero smer se bo šlo po posameznih državah in na splošno.
Vane T. Costa
