13 C
Ljubljana
nedelja, 24 oktobra, 2021

Virgil Šček: »Ljubil sem slovenski narod«

Piše: Vili Kovačič

Od Ivana Trinka do De Gasperija (predavanje v Dragi) 

Spoštovani, v veliko čast mi je,  da lahko na tako eminentnem kraju kot je Draga – zbor slovenskih izobražencev iz zamejstva in domovine, sodelujem s prispevkom o velikem narodnem buditelju duhovniku in politiku Virgilu Ščeku, izjemnem človeku, ki je živel in delal  v času največjih preizkušenj pod tremi totalitarizmi 20 stoletja.

Ko sem po 3 letih vztrajanja in nagovarjanja končno uspel nagovoriti Ivana Sivca, da napiše knjigo o Ščeku, si nisem niti od daleč predstavljal, da bo Sivec napisal tako imenitno delo, delo vredno filmske upodobitve in  da bo ta knjiga postala tako  verodostojno in živo pričevanje nekega časa, ki smo ga Slovenci s hudimi poškodbami narodnega telesa vendarle preboleli. Si pa danes zaslužimo, da bi bila pričevanja o tem v  programu obveznega čtiva za našo mladino.

Ko sva s Sivcem tuhtala kakšen naj bo naslov knjige sva si bila ob vprašanju  kakšen bi bil pravi naslov knjige, oba v hipu enotna, ko sva  na pokopališču v Avberju, kjer počiva Šček, zagledala stavek na njegovem nagrobniku. Zagledala sva namreč citat iz njegovega poslovilnega pisanja nekaj mesecev pred smrtjo. Ta citat se glasi : »Ljubil sem slovenski narod«. In pri tem je ostalo in  prav je tako, saj mislim, da najbolj odraža bistvo človeka, ki ga je pisatelj Boris Pahor, ki je s Ščekom tudi osebno sodeloval v časopisu Mali list, označil za enega najbolj sposobnih in poštenih Slovencev.

Zbirka Slovenski narodni buditelji, ki bo upam dosegla vsaj 10 ali več knjig, je v osnovi mišljena, da iz pozabe iztrga ljudi, ki so zgled in kažipot današnjemu izgubljenemu človeku.  Nismo samo narod hlapcev, smo tudi narod srčnih, pokončnih in sposobnih ljudi.

Ko je Ivan Sivec pričel  pisati to delo o Ščeku ga je njegov značaj tako prevzel, da je večkrat  rekel, da spi z njim in da je to zato, ker sta si z Virgilom značajsko močno podobna. In v nekem smislu sta si res podobna – po nuni izredni delavnosti in discipliniranosti, ter inovativnosti in raznolikosti njunega dela.

Ob nastajanju knjige pa je v meni vseskozi tlela želja, da knjigo, še za časa njegovega življenja izročim pisatelju Borisu Pahorju. In to se je hvala Bogu res zgodilo.  Boris Pahor  je potem v zahvalo napisal vrstice, ki jih prilagam posebej.

Sicer pa zbirka Slovenski narodni buditelji ne bo izključno izpod peresa Ivana Sivca, bo pa on v njej najbolj razpoznavni in zastopani avtor. Treba pa je omeniti še to, da bo posvečena izključno duhovnikom, kajti če kdo, so oni za narodov obstoj najbolj odgovorni in zaslužni. Naredili so največ in tudi v bodoče velja, da prav oni lahko naredijo največ. Kar je seveda  spričo poklica, ki ga opravljajo, povsem naravno in razumljivo. Duhovniki so najbolj izobraženi, so stalno med ljudmi, nimajo družinskih obveznosti in vse ljudi sprejemajo kot del istega občestva, ki mu služijo v veri. Naj pa ob tem poudarim ne najmanj pomembno dejstvo, da so duhovniki tudi materialno neodvisni in po definiciji nevezani na materialne dobrine. Vse te okoliščine jih predestinirajo k voditeljstvu in buditeljstvu za narod. Če nekoliko ironično zapišem, lahko rečem, da Slovenci rabimo svoje ajatole – v dobrem pomenu besede seveda. To velja toliko bolj, ker danes v cerkvi in svetu velja pravilo o ločitvi cerkve od države, med ljudmi pa je prisotna nekakšna samoumevna, čeprav nesprejemljiva drža, ki se ji reče  beg od politike.

Že Cankar je rekel za domovino : O domovina, ti si kakor vlačuga: kdor te ljubi, ga zasmehuješ!“ In če povem še huje, kot se govori med ljudmi: politika je kurba, kot se sliši na vsakem koraku, vendar to ne drži. Taki so namreč premnogi ljudje, ki jo prakticirajo in jo tako naredijo. V resnici  je lahko izredno plemenita in  Šček to dokazuje. 3 leta je bil narodni poslanec in naredil je ogromno.  Od črtic, ki so najbolj vredne spomina je nepozabni sprejem narodnega poslanca Ščeka z veličastnim dogodkom v Števerjanu, ko se je sprejem Francetu Bevku  pretvoril v triumf Virgilu Ščeku.

Moram pa reči, da je bilo Sivcu pisati o Ščeku lahko – Šček je namreč odprta knjiga, kjerkoli je bil, je pustil sledove – tudi v obliki zapisov : od Paberkov, Drobtinic do Lokavskih starin in Malega lista, ki je bil v resnici velik časopis. Mali list se je imenoval zgolj zato, ker je hotel z imenom konkurirati Il Piccolu.  V arhivih pa  še danes lahko občudujemo ne samo njegovo plodovito pisanje, pač pa tudi njegovo izredno lepo pisavo, predvsem pa posluh za življenjske probleme ljudi.

Šček je zgled in pohujšanje obenem. Zgled duhovnikom in pohujšanje politikom, kako se politika dela v narodnem interesu in to v času, ko je bilo nujno stopiti čez rob. Ali kot pravi predsednik države, v težkih časih se preizkuša človekov osebni in narodov kolektivni značaj.  Prav zaradi in po zaslugi Ščeka in tedanjih Čedermacov smo Slovenci  dobili tisti del narodnega ozemlja, ki je po zavezniških načrtih začasno pripadel nekdanji coni B svobodnega tržaškega ozemlja.

Šček je imel moč in pogum, da se je uprl hierarhiji, če in ko ta ni upoštevala narodovih pravic ali pa je s pasivnostjo omogočala represijo v narodovo škodo. Njegove polemike s tržaškim škofom Santinom so odmevale celo po tedanji Jugoslaviji in Italiji. Preko radia Trsta A smo jih lahko slišali tudi v sicer hermetično zaprtem medijskem prostoru totalitarne Jugoslavije.

Na koncu tega dela razmišljanja pa želim poudariti podnaslov  – od Ivana Trinka do De Gasperija. Ivan Sivec začenja črtice s sledečimi naslovi: Materina beseda, Očetov zgled in Bratova smrt. To so za mene  ključni poudarki te knjige. Smrt brata Evgena je povezana s prihodom Ivana Trinka Zamejskega in njegovim zborovanjem  na Opčinah. 20  letni Eugen je v zanosu navdušenja nad Ivanom Trinkom v nevihti vztrajal na mrazu in dežju tako, da ga je sam Trinko moral odpeljati z odra. Ampak posledica je bila smrtonosna bratova pljučnica. Bratova smrt je Virgila tako pretresla, da se je odločil za duhovništvo in hojo  po bratovi poti.    De Gasperija pa omenjam za to, ker v predzadnji črtici beremo  kako je nalil čistega vina poznejšemu enemu od očetov Evrope, Alcidu De Gasperiju.  V črtici  »Bolje pod hudiča«  namreč pokaže, da fašizem ni bil nobena kratkotrajna epizoda v slavni zgodovini Romanov na Apeninskem polotoku. Za Slovence je bil to boj za življenje in obstoj, ki smo ga tudi po zaslugi tako pokončnih mož kot je bil narodni buditelj, politični voditelj in duhovni vodja Virgil Šček, vendarle uspeli preživeti. Zato upam, da bo ta knjiga še komu, predvsem pa mladim duhovnikom,  zgled za hojo po njegovi poti.

S tem prehajam v zaključni del tega razmišljanja, ki je logično nadaljevanje konkretnih dejanj, kakršnih jih je bil sposoben Virgil Šček: gre za prevod te knjige v italijanščino, v jezik naših tedanjih gospodarjev, da bodo končno naši sosedje iz pričevanja Ščeka izvedeli kako smo Slovenci uživali v »blagodatih« fašizma. Prepričan sem, da so rojaki Danteja, Michelangela in Da Vincija sposobni sprejeti to pričevanje.

Ko sem 108 letnemu pisatelju Borisu Pahorju povedal to idejo, namreč predlog za prevod, mi je rekel: »Odlično, odlično – to je treba storiti. Čestitam vam zanjo«. In če še malo razmislim – res je ideja dobra in nujna iz več vidikov. Najprej gre za to, da nobene zgodovinske komisije in njihova poročila, ki jih bere le malokdo, o poravnavi medsebojnih odnosov in zamer med Italijani in Slovenci  ne morejo povedati tega kar pove knjiga, ki je živo pričevanje. Naj zdaj to pričevanje Italijani berejo v lastnem jeziku.

Naj povem, da že imam odlično prevajalko in da prevajanje že poteka. Pravkar sva podpisala pismo o nameri za prevod. Delo bo končano v 4 mesecih ali najkasneje do konca leta, do konca predsedovanja Slovenije svetu Evrope pa prav gotovo. Naj slovenska država prevedeno knjigo podari republiki Italiji kot protokolarno darilo 200 izvodov prevoda – v italijanščini in s spremno besedo italijanskim bralcem.  To bo pripomoglo  k medsebojnemu spoznavanju in spoštovanju obeh narodov. Italijanski prevod knjige »Ljubil sem slovenski narod«  pa naj bo  spodbuda sosedom, da naredijo isto, naj popišejo in pričevanjsko – literarno zabeležijo »blagodati« komunizma, ki so jih oni pretrpeli z naše strani. Mi pa se bomo potrudili, da njihovo pričevanje prevedemo v slovenščino.

Spoštovani, s tem zaključujem. Danes tukaj žal ni gospoda Ivana Sivca – trenutno se nahaja nekje ob Baltiku. Kmalu bo nazaj in z novo vnemo bo nadaljeval pisanje o dveh znamenitih  duhovnikih Valentinu Staniču, ki ga dobro poznajo Avstrijci in Nemci in knjigo o nekdanjem  škofu dr. Antonu Mahniču, prvi žrtvi fašizma na Slovenskem, sicer pa nekdanjem škofu na otoku Krk in kandidatu za svetnika pri Hrvatih. Knjiga bo človeška podoba dr. Mahniča, ki jo je na Slovenskem s svojo neverjetno  nestrpnostjo do katoliške cerkve vseskozi gojila in uspešno skazila  slavna Spomenka Hribar. Sledili pa bodo tudi drugi, narodni buditelji, med njimi goriški nadškof Sedej.

Upam, da bo nadaljevane letošnjega leta omogočilo pisanje in predstavljanje knjig iz zbirke Narodni buditelji in  literarne večere v več krajih po Sloveniji. Obenem pa pozivam vladajočo koalicijo in vse parlamentarce , da pristopijo k prenovi šolskega kurikuluma za vzgojo narodne zavesti med mladino. To bi bila prava stvar. Ni res, da ni ugoden čas za to. Za prave stvari je vsak čas pravi.

Knjiga o kateri pišem, je lahko kot  scenarij za film vsekakor vredna tudi filmske upodobitve. Gre za celovečerni igrani film in TV nadaljevanko v več delih. Ščekov čas od leta 1920 do 1948 še ni pravično popisan.  Od požiga Narodnega doma s katerim se začne Ščekova zgodba še nismo dobili filma o tem usodnem času, ki so ga močno zaznamovali tudi drugi  duhovniki – slovenski narodni buditelji od Primorske do Prekmurja. Njihovo delo je bilo bogato in plodno, a naš spomin nanje je silno reven in počasi izgineva. Nekoč so govorili »Kultura in prosveta naša bo osveta«, danes potrebujemo ne osveto – maščevanje, ampak verodostojen spomin.

Potrebujemo pa tudi aktivno kulturno politiko, ki bo odnos do izročila narodnih buditeljev iztrgala pozabi spomina. Brez spoštovanja truda žrtev in dejanj velikih mož in žena naše zgodovine smo obsojeni na izgubo identitete. Brez nje pa ni življenja, ki je vredno življenja. In kot pravi Fran Levstik: »Kdor ne spoštuje se sam, podlaga je tujčevi peti«.

Naslednji literarni večer bomo, upam da bo to kmalu, imeli pod Lipami v Gorici, na njem naj bi poleg Ivana Sivca in mene nastopila tudi gospa prevajalka.

Zadnje novice

Sorodne vsebine