Piše: Gašper Blažič
Verjetno bom samo eden od mnogih komentatorjev, ki danes, na dan Prešernove smrti, po medijih, družbenih omrežjih in kuloarjih nasploh komentirajo včerajšnjo proslavo, ki je bila zaradi dogajanja v dneh pred njo deležna velike pozornosti. In bi verjetno utonila v neko sivino povprečja ter že kar pregovorni odtujenosti med kulturno elito in ljudstvom, če ne bi Svetlana Makarovič poskrbela za »tatvino žarometov« – kar ni uspelo niti novi intimni spremljevalki premierja Roberta Goloba Tini Gaber, ki se je prvič s svojim novim partnerjem pojavila v javnosti, še manj pa predsednici DZ Urški Klakočar Zupančič, katere ekscentrično obnašanje je vedno dvigovala prah, tokrat pa je ni bilo opaziti.
Osebno Svetlani Makarovič nimam česa zameriti. Je, kakršna je. Njej v bran bi lahko morda rekel, da jo tisti, ki jo potrebujejo, že leta in leta izrabljajo za čofotanje po kalnih mlakužah. Svetlana si namreč upa naglas reči to, kar si njeni postreščki in idejni somišljeniki najbrž ne upajo. Kar Zeus misli, to Hermes spregovori, bi lahko rekli. In najlažje je nekoga, ki zaradi bolečih spominov deluje po sistemu dražljaj-reakcija, vpreči v vlogo uporabnega idiota, ki opravlja najbolj umazane posle. Tega smo se že kar navadili. Morda pa bi bilo bolje, če se ne bi, saj je preko Svetlaninih rdečezvezdaških luciferij in porkerij prišlo do legitimizacije nasilja proti drugače mislečim. Za zdaj samo verbalnega, a iz zgodovine 20. stoletja vemo, da iz malega raste veliko in da se po sistemu »kuhanja žab« oddaljeno grmenje lahko polagoma razvije v neurje neslutenih razsežnosti. V času prejšnje vlade smo tako videli, kaj vse se je dogajalo na ulicah in kako je parola »smrt janšizmu« postala že skoraj del »ljudskega« izročila. No, pogojno ljudskega, kajti stara partija se je vedno hvalila s tem, da dela to, za kar ji je dalo pooblastilo »ljudstvo«.
Letošnja proslava ob slovenskem kulturnem prazniku je tudi prva po veliki aferi, ki je vrgla temno senco na številne »avtonomne« kulturniške kroge. Govorim o aferi Fotopub, ki je razgalila dosedanjo dojemanje raznih alternativnih umetniških dogodkov v slogu cesarjevih novih oblačil – priklepanje na radiator in spolno zlorabljanje pač ni umetniško dejanje. Je pa afera ravno toliko utonila v pozabo, da je lahko upravni odbor Prešernovega sklada ravnal dokaj nepristransko in z eno od Prešernovih nagrad nagradil pripadnico t. i. alter scene. In zato upravnemu odboru ne moremo očitati, da se nagrade podeljujejo izključno umetnikom desne usmeritve. Zato je tudi odveč govoriti, da je upravni odbor nekako uzurpiral nagrajevanje kulturnim ustvarjalcem, kajti to področje ureja zakon in ne more biti podrejeno poljubnosti te ali one politične stranke, ki slučajno tisto leto upravlja z ministrstvom za kulturo.
Morda je res javno razkritje prikritih grehov patra Marka Rupnika, Prešernovega nagrajenca leta 2000, krivo za to, da si je Svetlana Makarovič, ki bi morala takrat ravno takrat prejeti nagrado, a se ji je prostovoljno odrekla (takrat brez obrazložitve), tokrat premislila. Češ, če jo temu staremu perverznežu /Rupniku/ ne morejo vzeti, bi jo vsaj meni lahko (ponovno) podelili. Namreč, zaključek leta 2022, ko se je poslavljal prejšnji predsednik republike Borut Pahor, je minil tudi v nekaterem prevzemu že vrnjenih ali nevročenih odlikovanj. Ne vem, ali je v tem primeru zamisel o ponovni podelitvi nagrade, ki je bila enkrat že zavrnjena (in leta 1979 jo je zavrnil tudi Janez Menart, ki na podelitev enostavno ni prišel) res plod Svetlane Makarovič ali pa njenih prišepetovalcev. Dejstvo pa je, da je srenja, ki sedaj obvladuje državo, ta primer izkoristila – podobno kot v primeru naskakovanja RTV Slovenija – za obračunavanje s člani upravnega odbora Prešernovega sklada. Takt pri tej umazani igri so seveda dajale sovražno prevzete literarne organizacije, kot so slovenski PEN ter Društvo slovenskih pisateljev, ki sta v času slovenske pomladi imele uporniško vlogo, sedaj pa so že nekaj časa združba literarnih režimskih korifej, ki branijo pridobitve revolucije. To, da so Makarovičevo razglasilo za žrtev, s katero Prešernov sklad divje obračunava, je sicer že preverjena taktika obrnjenih vlog. Po tej logiki Ukrajina skoraj leto dni surovo napada Rusijo.
Že sama proslava pa se je začela dokaj klavrno, saj so tisti, ki bi morali skrbeti za red, veliko prepozno z odra pospremili predstavnike medijev, ki so lovili najboljše posnetke prve vrste. Kar je precej grd madež na režiji prireditve. Slab začetek, ki je z izbiro televizijskih kadrov – vmes je namreč večkrat namerno pokazalo prav tisti del tribune, kjer je sedela Makarovičeva skupaj z Jašo Jenullom in Borisom A. Novakom, in videli se je, da so bili namerno na robu, da bi se čim lažje prebili na oder – napovedoval tudi slab konec. In ko so zadnji napisi, ki so napovedovali konec televizijskega prenosa, izginili (in vemo, da je vedno takrat konec prenosa), se žarometi niso ugasnili, ozvočenje ni izklopilo, prenos pa je kar trajal. In še več, ena od uslužbenk Cankarjevega doma, ki je skrbela za tehniko, je celo prinesla mikrofon na stojalu. Da je lahko Makarovičeva zrecitirala, kar je že hotela. In da smo morali to vsi pred TV sprejemniki to videti in slišati, tudi če nismo hoteli. Tudi to, kako huronsko je njenemu nastopu ploskala ministrica za kulturo Asta Vrečko. Prav, njena stvar, a ne v mojem imenu!
S tem dejanjem pa se je na odru Cankarjevega doma, pravzaprav njegove najbolj reprezentativne dvorane, tj. Gallusove dvorane (ki je decembra 1987 denimo gostila tudi stavkajoče delavce Litostroja), zgodila nezaslišana sabotaža, v katero je vpleteno tehnično vodstvo prireditve in tudi nacionalne televizije, ki je to neposredno prenašala. In bi morala po vseh pravilih prenos ugasniti, Makarovičevi pa odreči pravico do mikrofona. Vendar so ji ga kljub temu prinesli. In marsikdo se je ob tem spomnil na obrnjeno sabotažo s proslave ob razglasitvi samostojne Slovenije, to je bilo 26. junija 1991 na Trgu republike v Ljubljani (v neposredni bližini Cankarjevega doma!). Takrat je ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar blagoslovil lipo, kar je bilo tudi predvideno v scenariju (o tem je bilo tudi dogovorjeno z vodstvom prireditve že nekaj dni prej), z njim pa je blagoslovno besedilo prebral tudi evangeličanski senior Ludvik Novak. Vendar se njunega glasu ni slišalo, ker je mikrofon »zatajil«, saj ga je nekdo izključil. V neposrednem prenosu prireditve je eden od tehnikov nacionalne televizije že v času, ko je nadškof Šuštar že izgovarjal besedilo, vklopil mikrofon, ki se uporablja za lovljenje zvokov iz množice, da se ga je vsaj v prenosu malo slišalo. Od udeležencev proslave tega blagoslova ni nihče slišal, saj mikrofon, ki bi zvok prenašal na ozvočenje, ni deloval in ga je po navodilih z vrha – vse več je indicev, da je ta ukaz izdal kar tedanji predsednik predsedstva in prejšnji šef CK Milan Kučan – očitno nekdo namerno ugasnil. Glede utišanega mikrofona je tudi sam nadškof vedel, da je nekaj narobe, in je ob odhodu svojemu tajniku Antonu Jamniku (sedaj pomožnemu škofu in rednemu profesorju ljubljanske teološke fakultete) izrazil razočaranje zaradi dogodka, pa tudi prepričanje, da bo pot iz totalitarizma še dolga.
Antiteza se v primerjavi z mikrofonom, ki so ga prinesli Svetlani Makarovič, ponuja kar sama od sebe. Ploskala pa ji je tista ministrica, ki je nedavno likvidirala komaj dobro ustanovljeni Muzej slovenske osamosvojitve. Kar pomeni, da iz faze kulturnega boja prehajamo v fazo maoistične kulturne revolucije. Na zdravje!
