17.9 C
Ljubljana
torek, 24 maja, 2022

Plečnikov stadion med javnim in zasebnim interesom

Piše: Lea Kalc Furlanič

»To je ogledalo naše države. Posamezniki, ki v javnih službah ustavljajo postopke in ustanavljajo iniciative, nastavljajo ovire državi in posameznikom. To je svojevrsten unicum. Nastavljajo pasti in cokle tistim, od katerih dobijo plače,« komentira zaplete pri obnovi starega stadiona za Bežigradom Joc Pečečnik, direktor Bežigrajskega športnega parka (BŠP).

Zgodba o prenovi Plečnikovega stadiona, ki je kulturni spomenik državnega pomena, ima že (pre)dolgo brado, zato sramotno propada.

Plečnikov stadion za Bežigradom, zgrajen leta 1925, so uporabljali do leta 2007. To kaže, da je bil ustrezno arhitekturno in funkcionalno zasnovan. Kakopak, veliki arhitekt Jože Plečnik česa manj izjemnega niti ne bi zasnoval. A nazadnje stadion ni več ustrezal profesionalnemu nogometu, zato so v Stožicah postavili novega. Obnovo Plečnikovega skupaj z njegovim vplivnim območjem pa – tako kaže dogajanje zadnjih 15 let – poskušajo izrabiti za tržno (!) novogradnjo. Kdor trdi, da so imeli investitorji dober namen ta Plečnikov arhitekturni biser podkvaste oblike, zelo premišljeno umeščen med njegove druge ljubljanske mojstrovine, res obnoviti, ni iskren.

Ohranilo bi se le 5 odstotkov Plečnikove arhitekture

Tako je mnenje enega večjih poznavalcev Plečnikove arhitekture dr. Damjana Prelovška. V članku revije Umetnostna kronika SAZU je izpostavil: »Vsi posegi bi Plečnikovo delo tako minimalizirali, da bi popolnoma izgubilo svoje bistvo, pomen in duha prostora. Spomenik bi tako spremenili v nepomembno dekoracijo novih objektov. Plečnikovega stadiona, kot ga poznamo, v novonastalem kompleksu ne bi bilo mogoče prepoznati. Po moji oceni bi se v celotnem novem kompleksu ohranilo le še pet odstotkov Plečnikovega dela.«

Novi načrti za bežigrajski stadion. (foto: BSP)

Investitor v prenovo je podjetje Bežigrajski športni park (BŠP), kakršen je tudi naziv projekta obnove. Ta predvideva odstranitev skoraj vseh izvirnih elementov stadiona in na njegovem mestu postavitev novega, načrtovane so tudi obsežne nove gradnje – hotelska stolpnica, poslovni objekti in trgovski center. Večinski lastnik je Joc Pečečnik (podjetje Elektronček), druga dva pa še Mestna občina Ljubljana (z 28 odstotki) in Olimpijski komite Slovenije (s 13 odstotki). Načrt prenove so predstavili leta 2009, od tedaj se vleče kot jara kača in za seboj vleče marsikaj, od sprememb občinskih prostorskih načrtov in s tem namembnosti območja do pomenljivih sprememb kulturnovarstvenih mnenj tistih, ki bi morali nad tem državnim kulturnim spomenikom bedeti kot najstrožji stražarji.

Kakor pravi Karmen Stariha, predstavnica okoliških prebivalcev, ki so se leta 2014 organizirali v Civilno pobudo za ohranitev Plečnikovega stadiona v izvirni obliki, bi na njihovem zemljišču tik ob stadionu ob t. i. Fondovih blokih, kjer imajo že 80 let vrtove, investitorji zgradili tri megalomanske stanovanjsko-poslovne stavbe in stolpnico. »Območje stadiona urbanistično nikakor ni primerno za tak projekt. Ta bi močno posegel v spomenik ter njegovo vplivno območje ter z vseh vidikov do nerazpoznavnosti spremenil njegovo zunanjo podobo in s tem njegovo percepcijo. Novi objekti bi za vedno uničili izvirnost in integriteto Plečnikovega dela. Naravnost nedoumljivo je, kako lahko sploh kdo pomisli, da bi posegel v Plečnikovo arhitekturo!« opozarja Starihova.

In medtem ko stadion sramotno propada, k čemur je pripomogel še investitorjev poseg vanj (pod pretvezo, da gre za vzdrževanje), saj je odstranil drenažo, steze, žlebove itd., da se je vse zaraslo in stavbe zamakajo, se postopek pridobivanja gradbenega dovoljenja vleče. Investitorji pravijo da zaradi administracije, a znano je, da se dogaja kuhinja, v kateri so glavni kuharji tako občina kot država in Zavod za varstvo kulturne dediščine. Prelovšek je zato prepričan: »Sploh ne gre za reševanje spomenika. Na prostoru stadiona in njegove najbližje okolice naj bi vzidali toliko betona in opeke, kot bi ju potrebovali za nekaj več kot pet novih Nukov. Kaj bi pri tem ostalo še od Plečnika? Pečečnik je v resnici poceni pridobil stavbno parcelo na dobri lokaciji, ki jo sedaj namerava pozidati.«

Civilna iniciativa in Pečečnik na različnih begovih

Ob tem Starihova opozarja na famo, ki so jo v tej zgodbi ustvarili mediji, češ da je investitor žrtev nasprotovanja prebivalcev Fondovih blokov, zaradi česar se postopki vlečejo, kar je napačno in zavajajoče, saj prebivalci nimajo nikakršnih upravnih ali sodnih pristojnosti niti ne izdajajo upravnih odločb. So pa prebivalci »vpleteni« le toliko, da o lastništvu njihovega zemljišča, kjer imajo vrtičke, že deset let potekajo postopki. To zemljišče je občina (MOL) kot svoj delež vložila v projekt BŠP. Zadnja novica je, da je sodišče v postopku ugotovitve skupnega pripadajočega zemljišča parcelo z vrtovi prisodilo naselju. Kaj to pomeni za projekt BŠP, smo vprašali Pečečnika: »Če bi bila to dokončna odločitev, potem bi bil to konec projekta, ker pa imamo še mnogo mehanzimov, se to ne bo zgodilo. MOL je to vložila kot stvarni vložek in bi ob takem stanju uničila družbo ter si nakopala odškodninsko tožbo, zato sem prepričan, da tudi če bi takšna nerazumljiva pravna odločitev obstala, ima MOL mehanizem, da zemljo obdržimo.« Na sklep sodišča se bodo odzvali s pritožbo in preiskavo, ali obstaja sprega med sodnico in fondovci: »Ne prejudiciram ničesar, ampak odločitev je tako nelogična in neutemljena, zato sem kot direktor družbe prisiljen raziskovati v tej smeri.«

Ljubljana. Plečnikov stadion, bežigrajski stadion. (foto: STA / Peter Černuta)

Kakor ocenjujejo v civilni pobudi, bi bila najboljša rešitev za ohranitev izvirnega stadiona prenos njegovega lastništva na državo. »Ta bo potem lahko za obnovo poskrbela v skladu s predpisi. Del denarja za prenovo bi država lahko pridobila tudi iz skladov EU,« so prepričani. Ljubljanski župan Zoran Janković je v tej smeri pred kratkim celo javno pozval poslanko SDS Mojco Škrinjar, naj prenos občinskega zemljišča uredi kar v državnem vrhu, država pa naj občini za to plača 15 milijonov evrov. Pečečnik na to pravi, da bi to bilo premalo denarja, ker je podjetje v projekt BŠP doslej vložilo že 25 milijonov evrov. O dolgoletnem pridobivanju gradbenega dovoljenja pa meni: »To je ogledalo naše države. Posamezniki, ki v javnih službah ustavljajo postopke in ustanavljajo iniciative, nastavljajo ovire državi in posameznikom. To je svojevrsten unicum. Nastavljajo pasti in cokle tistim, od katerih dobijo plače. Država ni organizirana avtoriteta, da bi izvedla tisto, kar je prav in pravično. Projekt gre naprej po ustaljenem planu in čakamo odločitev sodišča glede ustavite gradbenega dovoljenja s strani MOL. Če ga bo država odkupila, bo lahko ustavila projekt.«

Sorodne vsebine