Marko Kos v osmih zgodbah prikazuje ljudi po osamosvojitvi, ki so doživljali vzpone in padce, se dvigali iz svojih zablod ter iskali srečo in ljubezen.
Roman Sence časa opisuje dogajanje okrog lepe matere, ki je z možem, angleškim agentom, pobegnila pred komunisti, po njegovi smrti pa je kot v napeti kriminalni zgodbi pletla svoje mreže v času osamosvajanja Slovenije. Njen sin je zbiral prijatelje za prevzem posestev svojih staršev, nekdanjih trgovcev in tovarnarjev kot nepodkupljivega prostozidarskega in liberalnega sloja, ki je spodkopaval partijo, o čemer smo malo vedeli.
V naslednjih dneh bomo objavili nekaj odlomkov. Knjigo lahko naročite TUKAJ.
Zbudil se je v bolniški sobi, z obvezano glavo, z levo roko v mavcu in z infuzijskimi cevčicami, ki so se dvigale k plastičnim steklenicam na nosilcih nad njegovo glavo. To je bilo ta hip njegovo edino vidno obzorje. Ni mogel razmišljati, z vsemi silami se je skušal spomniti poteka dogajanja pred izgubo zavesti. Bil je zadovoljen s svojim ravnanjem. Nihče ga ne bo mogel očrniti niti ga na silo narediti za sovražnika. Policistoma, ki sta ga prišla zaslišat glede napada nanj, ni znal opisati napadalca. “Bilo je mračno na stopnišču, nisem si ga mogel ogledati. Bil je hiter, nisem se znašel, čeprav imam izpit iz samoobrambe. V New Yorku, kjer živim, je to nujno.” “In kaj sta govorila? Ženske so slišale pogovor. Soseda vas je našla na tleh.” “Ne spominjam se, res se ne. Žal mi je.”
Na njegovo ozko obzorje (ob sencih je imel nekakšne opornice, ki so mu zoževale razgled) se je pomaknila Vilmina glava, bela kot kreda, vendar ni jokala. Ponovil ji je isto, kar je povedal policistoma. Držala ga je za zdravo roko in ga gledala s svojim zasanjanim pogledom. “Vse vem, kar mislim si, da vem. Videla sem te, ko si treniral jiu-jitsu. Ti se ne bi nikoli pustil takole položiti! Vedno si priseben, vedno gledaš na posledice.”
“Vedno ne. Pri tvojem prvem poljubu že ne!”
“Ni te hudo zdelalo, če na to misliš ta hip.”
“Posledice so bile, da sem si ogledoval tvoje golo telo zelo od blizu.”
“Misliš, da bom zardela?”
“Tebe ni mogoče spraviti v zadrego! Čim prej bi rad to ponovil. Zdravnik pravi: v treh tednih, če boste pridni.”
Oči so se ji smejale. “Z ameriškega veleposlaništva so te iskali. Moral bi brati časopise! S tvojo sliko, kar lep si. Policija je pod pritiskom. Zasliševali so me skoraj celo uro. Kot da jaz kaj vem …”
“Upam, da si molčala o najinem obisku?”
Nasmehnila se je. Bila je res prava dama, z rdečim suknjičem in v črnih ozkih hlačah in s salonarji z visoko peto. Bolela ga je glava, ko si je hotel izboriti čim večji razgled. Dekolte v beli bluzi je bil drzen, nakazoval je dolino med dojkami. Da bi nadaljeval s svojo raziskavo, mu je zmanjkalo časa, kajti na svojem obzorju je zagledal širok obraz Vilminega očeta z utripajočimi vekami, z zaskrbljenim in prestrašenim izrazom na povešenih licih in s športno čepico s senčnikom, na kateri je pisalo Coca Cola. Namesto na Vilminem obrazu se je njegov pogled ustalil na stolu ob njegovi postelji.
“Žal mi je, strašno mi je žal, gospod Kac.” Dolgo je molčal, Val je poslušal njegovo piskajočo sapo in molčal, čutil je neomejeno oblast nad njim. To je bil veličasten občutek, poleg tega se je naselil v njem občutek za humor, sumil je, da so ga malo drogirali s protibolečinskimi injekcijami. “Silno cenim vašo izjavo policiji. Ne morete si misliti, kako mi je odleglo. Skoraj bledlo se mi je od strahu, moram vam to priznati. Ameriškega državljana bi skoraj ubili. In mediji! Lahko bi nas pokopali do temeljev, kot se reče, če bi le hoteli. Fanta bom prebutal, da bo črn, čim se pojavi. Pobegnil je.”
“Lahko bi dobil par let zapora.”
“Še kako dobro to vem. Na takšnem položaju sem, da moram to vedeti. Tega se zavedam in zato me je strah. Kolena so se mi tresla.”
“Krivi ste vi. Njega pustite pri miru!”
“Vem. Vedno znova ugotavljam, da se mi realnost izmuzne, čim jo hočem prijeti. Ne vidim dovolj jasno. Vsemu ne sledim več. Vse pogosteje obtožujem samega sebe, da ne maram videti resničnosti. Oči si zatiskam. Žena ima prav, ko mi nenehno očita, da sem slep, da sam sebi škodujem. In da svojima otrokoma otežujem življenje, namesto da bi jima pomagal, jima dajal korajžo. To je nov svet. Mladini je vse težje. Mi, starši, bi se morali umakniti. Moral bom … moral bom …”
Ni povedal, kaj bi moral. Obsedel je molče, z glavo, sklonjeno nad prsi, kot bi zaspal. Vzdihnil je in se težko dvignil.
“Vašega sina ne maram videti pri meni. Skesancev ne trpim!” je rekel Val.
“Razumem vas, Val! Bom poskrbel … Zmotil sem se o vas. Strašno napako sem zagrešil. Oprostite mi, prosim!”
In nato spet Vilmin obraz. Val je iz bližine spet ugotavljal, da je lepotica, koža je bila nežna in brez lepotnih napak, obrvi tenko usločene, nos raven in ustnice ne prevelike.
“V Ameriki bi te pritegnili med filmske zvezde. Lepa si in nedostopna. Priznam, da mi stoji.”
“Tiho! Na intenzivni je to prepovedano.”
“Upam, da se nisi preveč prestrašila.”
“Grozno! Nisem pričakovala, da si takšna trma. Res ne vem, zakaj nisem pomislila na to. Pa bi morala. Toliko te že poznam. Ves čas si pošiljal očetu svarilna znamenja, pa je bil slep. Nisi mu hotel iti na limanice, da bi ga zadovoljil. Samo ja bi moral reči. Celo molk bi bil dober. Že od nekdaj si drugače reagiral kot naši moški. Zato si mi bil tako strašno všeč. Mil si kot bacek, razmišljaš pa kot upornik. Moram ti povedati, da je prišla mama k meni v sobo in se razjokala. Veš, kaj je rekla? Tvoj fant je kot balzam za očeta, kot arnika na rano, da se hitreje celi. To ga je spametovalo. Njegove fantazije se podirajo. Zadnji ostanki cesarstva se rušijo. Kot veš, poučujem rimsko zgodovino. Dolgo so se rušili, potem pa jih je Atila do konca. Nič ni ostalo. Boleče in krvavo!”
“Najbrž je bilo res krvavo.”
