Če je Zupanov Menuet za kitaro na petindvajset strelov najboljši slovenski »frontni« vojni roman in Kocbekov Strah in pogum najboljša zbirka novel o vojni, je Ljubezen Marjana Rožanca brez dvoma najboljši roman o okupirani Ljubljani. Še več: to je najbolj pretresljivo pričevanje o odraščanju v času, ko so človeška življenja postavljena pred hude, prelomne izkušnje.
To je sporočilo, ki nam ga je zapustil Marjan Rožanc. In o pisatelju, dramatiku in esejistu, ki bi 21. 11. praznoval devetdesetletnico rojstva, ni bilo napisanega nič v njegov spomin, če sem kakšen zapis spregledal, se avtorju ali avtorici opravičujem. A ni bilo nobenega simpozija, natisnjen ni bil noben zbornika ali podobna publikacija.
Ker je minila njegova obletnica v neprijetni tišini, bi rad napisal nekaj misli, predvsem takih, ki me vežejo na tega izjemnega Slovenca, na njegovo delo in njegov miselni potencial. O Marjanu Rožancu sem že napisal nekaj sestavkov, a zdi se mi , da v nobenem nisem mogel zajeti ne samo njegove pisateljske osebnosti, marveč tudi njegove človeške modrostI, veličine in, ne nazadnje, njegove kljubovalnosti. S to tiho, a odločno kljubovalnostjo, s katero je premagoval vse udarce usode, tudi poslednjega, zavratno bolezen, zaradi katere je mnogo prezgodaj odšel v večnost, je drugoval vse svoje življenje.
V skoraj neznani knjigi, a izjemno pomembni in nepogrešljivi za razumevanje odnosa totalitarne oblasti do literatov, napisal jo je Andrijan Lah, njen naslov pa je Slovenski književniki in književnice v komunističnih zaporih, je našel svoj prostor tudi Marjan Rožanc. Samo opomba: grozljiv je podatek, da je totalitarna oblast, tako ali drugače, največkrat na fantomskih in montiranih sodnih procesih, obsodila, zaprla, mučila ali preganjala skoraj deset odstotkov vseh slovenskih pisateljev in pisateljic!
Rožanc se je z totalitarno represijo prvič srečal leta 1951, ko je služil tako imenovano JLA. Takole poroča v svoji knjigi na strani 137 Andrijan Lah: Leta 1951 pa je bil na vojaškem sodišču v Beogradu obsojen zaradi sovražne propagande na 3 leta in pol strogega zapora. V nadaljevanju Lah poroča o vseh krajih, kjer je bil zaprt Marjan Rožanc, med drugim tudi v rudniku svinca v Trepči (!!!). Drugič se je Rožanc srečal s totalitarno revolucionarno justico, katere prikazni še vedno sodijo v slovenskem sodstvu (Masleša et co.), leta 1968, ko je bil, kot poroča Lah, obsojen na dve leti zapora pogojno zaradi prispevkov v tržaški reviji Most, ki so, tako se glasi izsek iz tako imenovane sodbe v imenu ljudstva, vznemirili javnost. Za razliko od Zupana, Javorška, Torkarja, Angele Vode, Petana, Sirca, Kovačiča in še mnogih zaprtih literatov, Rožanc ni veliko pisal o svoji zaporniški kalvariji.
A kdor zna brati, uporabljajoč zgodovinski spomin, njegov roman Hudodelci (1981), bo iz pripovedi lahko izluščil mnoge pretresljive podobnosti dogodkov ob aretaciji, procesu in prestajanju kazni, ter gnusne in perverzne metode ustrahovanja, poniževanja in teptanja človekovega dostojanstva, ki so jih prakticirali njegovi zaporniški rablji. Toda tudi v tem zastrto avtobiografskem romanu je Marjan Rožanc na podoben način kot v tistih romanih, kjer je avtobiografska nota izpostavljena in hrbtenica njegove naracije, v Ljubezni, Metulju ali Nebesih, našel izjemno presunljivo ravnotežje med obtožbo nesmiselnih in divjaških postopkov ljudi, ki so v imenu te ali one pervertirane ideologije izrabljali svojo moč, in odpuščanjem, ki se mu je zavezal kot bogoiskateljski kristjan, v svojem nemirnem bogoiskateljstvu (mogoče je v zadnjih mesecih svojega življenja Boga vendarle našel in se je njegovo bogoiskateljstvo spremenilo v bogonajdenje).
Zapišemo lahko, da se je z vsem svojim bitjem zavezal preseganju misli na maščevalno povračilo in se raje usmeril v iskanje odgovora na to, zakaj so bili njegovi preganjalci tako neusmiljeno pohabljeni, zaznamovani s prekletstvom zla. Ne upam si napisati, da je bil Marjan Rožanc moj prijatelj, a zagotovo je bil mnogo več kot samo znanec. Prijatelj po peresu, po podobnem odzivanju na zgodovinske dogodke, pogovore o katerih sva velikokrat opravila kar na ulici, ob naključnih srečanjih? Prijatelj po podobnem odnosu do sodobne slovenske literature, katere zaslug za to, da imamo svojo samostojno državo, ni mogoče zanikati, kakor ni mogoče spregledati dejstva, da so se mnogi od teh literatov samo skrili za lepe besede in parole, v resnici pa so bili, in so mnogi še vedno, goreči verniki preteklega režima? Verjetno je to ključ za razumevanje najinega prijateljstva. Enkrat mi je dejal: “Veš, politiki in literati so si podobni v tem, da oboji fabulirajo; ampak literati delajo to brez prikritih namenov, brez želje, da bi zavajali ljudi, politiki pa se kar naprej trudijo, da bi ljudi slepili in jim prodajali všečne, a neresnične podobe sveta.”
Če je kdo brez zlih namenov ali brez pohlepnega koristoljubja fabuliral svet, v katerem je živel, je bil to zagotovo Marjan. Tako je napisana njegova Ljubezen, katere narativni potencial raste od poglavja do poglavja, kot raste in dozoreva njen pripovedovalec: telesno in duhovno, sam v sebi, v svoji samoti in v stiku z drugimi ljudmi, tistimi, ki so v srcu dobri in onimi, ki jih vodita zlo in pritlehna preračunljivost. Že dolgo se pripravljam, da bi v podrobnosti popisal najin pogovor na vlaku, ko sva se peljala na predstavitev njegovega opusa v Zagreb. Pogovor se je vrtel predvsem okoli romana Ljubezen. Kot literarni zgodovinar vem, da je realno ozadje slehernega literarnega dela, če seveda to ozadje lahko rekonstruiramo, dobrodošlo »orodje« za boljše razumevanje strukture literarnega dela, a vsekakor ni nekaj, kar bi lahko zamenjalo samo literarno umetnino. Najbolj dragoceno v tej rekonstrukciji pa je predvsem tisto, kar ostaja v avtorjevem spominu kot neuporabljeni odkruški in fragmenti, nezapisano, neobdelan material, ki ga pisatelj ni vgradil v svoje delo. V Ljubezni je eden vrhunskih prizorov junakova prva seksualna izkušnja in to z dvema ženskama. Nisem ga spraševal o »realnih« ozadjih, nenadoma se je sam odprl, začel je pripovedovati o tem prizoru, predvsem pa me je v teh njegovih »opombah pod črto« presenetilo dvoje: blaga distanca do obeh žensk, ki sta v osemdesetih še živeli, distanca do njunega staranja in nepreklicnega drsenja proti večnosti. Nasmehnil se je s tistim svojim še vedno deškim nasmehom, ki ga lahko opazujemo na njegovih portretnih fotografijah, ko sem mu dejal, da je junakinjama svojega romana postavil najboljši možni spomenik, briljantno literarno miniaturo v že tako monumentalni orkestraciji romaneskne celote. Dodal je: Veš, ko sem oblikoval ta prizor, me je bilo malce strah, kaj bo, če se bosta obe prepoznali v mojem opisu, še bolj pa, če ju bodo prepoznali še živeči prebivalci Zelene jame. Malce je umolknil in dodal: Potem pa sem si rekel: bo, kar bo! Ničesar si nisem izmislil, vse je bilo tako, kot zdaj stoji v knjigi.
Njegovi romani in premišljevanja so me vsi po vrsti prevzeli z nenavadno močjo, s katero so napisani in s svojimi besedami segajo daleč preko za Marjana velikokrat turobne in grenke resničnosti. A prav tako, če ne celo bolj, so me prevzeli njegovi eseji. Kot študent prvega letnika komparative sem se v razviharjenem letu 1968 (nekateri trdijo da so za vse nemire, atentate, demonstracije in naravne katastrofe v tem letu krive sončeve pege) srečal z njegovo knjigo esejev Demon Iva Daneva. Knjigo je na kratko omenil v enem od svojih predavanj Dušan Pirjevec. Zbirko esejev sem prebral, kot se reče, na dušek in nenadoma spoznal, da se tudi o tako »neliterarni« tematiki, kot je šport, lahko napiše vrhunski esej, le s srcem in dušo mora biti posvečen v svet svoje esejistične snovi.
Marjanova ljubezen do športa je bila znana in je zagotovo izpolnjevala drugo polovico njegove ustvarjalnosti. Ko sem se kasneje veliko posvečal zgodovini in literarnovednim teorijam o eseju, ki je od Michela de Montaigna dalje značilna predvsem za romanske literature, iz katerih je esej našel pot tudi v germanske in slovanske literature, sem spoznal, kako močno »orožje« je lahko esej, kadar je treba z literarnimi sredstvi ustvarjati prostor svobodnega in ideološko neobremenjenega razmišljanja. To pa je bilo v deželah realnega socializma, mednje lahko mirno uvrstimo tudi Jugoslavijo, v političnem diskurzu povsem nemogoče, v eseju pa je bilo vseeno dovolj prostora, da je avtor, uporabljajoč primere iz splošne in kulturne zgodovine, umetnosti in lastnih spoznanj, ustvaril sporočila, ki so uspela ohraniti prej omenjeni prostor svobode in kritike (vladajoče) ideologije. Eseji Marjana Rožanca so v tem pogledu vrhunski in na isti intelektualni višini, pronicljivosti in ironičnosti, kot so eseji Herberta Grüna, Bojana Štiha, Nika Grafenauerja ali Dimitrija Rupla.
Morda jih Marjan Rožanc presega v tem, da je najbolj dosledno uspel združiti tri poglavitne prvine in sicer: izrazito izoblikovan pogled na svet, trden v razumevanju civilizacijskih temeljev, strpen do drugih in kritičen do samega sebe. V ta temeljni »humus« je posejana zavest, da sedanjost z vsemi njenimi mnogobraznimi trenutki lahko razumemo le, če smo sposobni razumeti tudi labirinte preteklosti in njihova resnična humanistična ozadja, ki so oblikovala podobo naše civilizacije z vsemi kulturnimi, socialnimi in drugimi strukturami. Esej je prostor objektivne distance in subjektivne bližine, za obe je značilno, da določata tako skupnosti (narode) kot posameznike v njih. Tretja prvina Rožančevih esejev pa je njegovo osebno, intimno doživljanje sveta, védenje, da je vse, kar storimo, povezano z našim odnosom do drugih ljudi, naših sodobnikov. Rožančevi esejistični »vstopi« v svet, v ris njegovih večno se ponavljajočih vprašanj in zasilnih odgovorov, je vedno silovit, nabit z energijo, ki izvira iz njegovih življenjskih izkušen. Na sestankih uredništva revije 2000, bil je član uredništva, sem ga lahko poslušal, kako je razvijal svoje poglede na sodobno slovenstvo in na možnosti, ki so se kazale konec osemdesetih za boljše zgodovinske perspektive slovenskega naroda, kot pa so bile tista v primežu umetne tvorbe, imenovane tudi Titova Jugoslavija. V njegovih premišljevanjih sem začutil moralno moč evropskega intelektualca, neupogljivo zavest notranjega glasu, ki mu je govoril, naj ne odneha zaradi vsakodnevnih ovir. Vse, kar je povedal, je imelo svoj raison, bilo je del nekega skupnega projekta, ki so ga (ali smo ga) udejanjali v času, ko so se misli na samostojnost zdele bogokletne, čeprav so vsi, tudi partijska elita in njeni aparatčiki, dobro vedeli, da poti v skupni državi ni več, da je država na smrtni postelji.
Če so bili pisatelji tisti, ki so prvi oblikovali to spoznanje v artikulirano kolektivno misel, je bil med njimi zagotovo tudi Rožančev glas. To je bil glas literata, umetnika, kristjana in upornika; samo upamo lahko, da bo nekdo iz mlade generacije literarnih zgodovinarjev začutil glas, ki mu bo govoril, da je treba napisati študijo o Rožančevi literaturi od začetkov pri Mladih potih in Obzorniku Prešernove družbe preko Perspektiv, Problemov do Nove revije in revije 2000. Sam sem enkrat ali dvakrat poskušal vsaj skicirati to pot in postaje na njej, a sem obakrat obupal: gradiva je preprosto preveč za enega samega človeka, čutil sem, da bi verjetno marsikaj ostalo neodgovorjeno, pa če bi se še tako trudil. Upam pa, da Rožančeva stoletnica ne bo minila tako neopazno kot se je to zgodilo letos.
Vir: http://www.kud-kdo.si/2766-2/
