Piše: Ana Horvat(Nova24TV)
Svetlana Makarovič bi na vsak način rada izsilila prejem Prešernove nagrade. Potem ko je Upravni odbor Prešernovega sklada (UO PS) sporočil, da državna proslava 7. februarja ne vključuje njenega nastopa, je Makarovičeva, ki je leta 2000 Prešernovo nagrado zavrnila, letos izrazila pričakovanje, da ji bo nagrada vrnjena. Pričakovala je, da bo vse uredilo ministrstvo za kulturo, vendar se je izkazalo, da temu ni tako, zato je bila primorana na UO PS predlog za izročitev nagrade nasloviti sama.
Scenarij državne prireditve 7. februarja ne vključuje njenega nastopa, za ponovno podelitev nagrade pa ni pravne podlage, vendar to Svetlane Makarovič ne zanima, saj je zdaj tudi uradno zaprosila za vrnitev Prešernove nagrade. Kot poroča STA, je v predlogu zapisala, da se je že vse dogovorila na ministrstvu za kulturo in da je vrnitev “zaslužene nagrade dovoljena, v nekaterih okoliščinah celo nujna”. Zdi se, da želi nagrado zdaj na vsak način izsiliti, kar pa nekako pristoji njenemu “nekulturnemu” vedenju iz preteklosti, čeprav tega sama pri sebi ne priznava, se pa ji zdi, da lahko določa in ocenjuje, “kdo je in kdo ni zaslužen” za Prešernovo nagrado.
Svoj predlog je posredovala tudi ministrici za kulturo Asti Vrečko in predsednici DZ Urški Klakočar Zupančič in v njem izrazila pričakovanje o izročitvi plakete oz. diplome o že podeljeni nagradi v originalu, ki jo, kot je prepričana, UO PS hrani od leta 2000 dalje, piše STA in dodaja, da se Makarevičeva ob tem sklicuje na dogovor, ki ga je sklenila z ministrstvom za kulturo. Kot pričakovano, se je v celotni situaciji želela predstaviti kot žrtev, češ da “občuti globoko žalost, da UO PS, ki mu je podeljena častna funkcija na ministrstvu za kulturo, nečastno polemizira” z njo, in to v času, ko bi “moral častno in glasno predstavljati prvenstvene dosežke letošnjih nagrajencev“. Spomnimo, da je Makarovičeva nagrado leta 2000 zavrnila, ker jo je prejel tudi pater Marko Ivan Rupnik, in njeno “izmišljevanje” in “pričakovanje”, da bodo vsi “kar skočili v luft”, ko bo ona zahtevala, je karakteristika razvajenega najstnika in ne gospe v njenih letih.
Za vračilo nagrade ni pravne podlage
Ker pa ni “nova nagrajenka” UO PS meni, da niti nima pristojnosti odločati o podelitvi njene nagrade, temveč zgolj o izročitvi, zato so “vsa zamegljevanja in sklicevanja na neka določila, ki morda so ali pa jih ni, neutemeljena.” Makarovičevi pa je vseeno za sklicevanje UO PS na pravne podlage in meni, da “tisto, kar ni izrecno prepovedano, je seveda dovoljeno, celo nujno v tem primeru”, piše STA. Zdi pa se, da je kljub podpori ministrstva za kulturo o njenem vračilu Prešernove nagrade brez pomena, saj so se od svojim obljub o vračilu distancirali, češ, da “je podeljevanje Prešernovih nagrad v pristojnosti Upravnega odbora Prešernovega sklada”.
Ne le da je leta 2000 zavrnila Prešernovo nagrado, ker jo je prejel tudi pater Marko Ivan Rupnik, pričakovala je tudi, da jo bo pater Rupnik vrnil, saj naj bi mu bila po besedah aktualne ministrice Aste Vrečko podeljena na neustaljen način. Pa vendar za to ni zakonske podlage, čeprav bi tudi to Vrečkova v prihodnosti uzakonila. Makarovičevi se sicer zdi, da je bila Rupniku nagrada podeljena neupravičeno, po njenih besedah njegovi mozaiki “pomenijo približno toliko, kot v literaturi pomeni opus Paula Coelha, se pravi nič,” je pisala Mladina.
Zakon o Prešernovi nagradi (ZPreN-1) navaja, da se vsako leto lahko podeli največ dve Prešernovi nagradi in šest nagrad Prešernovega sklada. Prešernovi nagradi za življenjsko delo bosta leta 2023 prejela multidisciplinarna umetnica Ema Kugler in akademski slikar Herman Gvardjančič – kar pomeni, da so sredstva v tem letu že podeljena. Za njeno podelitev tako ni pravne podlage, pa tudi njen nastop v scenariju ni predviden. Bo ta s predlogom na UO PS nagrado le izsilila? Spomnimo, da so nekateri viri v preteklosti sicer trdili, da je Makarovičeva nagrado zavrnila, denar – 2 milijona tolarjev – pa kljub temu sprejela. Makarovičeva zaradi zaslug na področju kulture tudi prejema izjemno pokojnino, ki znaša 90 odstotkov najvišje možne pokojnine.
In če smo že pri tem, kdo si nagrado zasluži ali ne, kot so si to pravico ocenjevanja in postavljanja kriterijev vzele Vrečkova in Makarovičeva, je potrebno poudariti, da se je prav Makarovičeva doslej večkrat vedla vse prej kot “kulturno”. “V svojem zadnjem tekstu, namenjenem dr. Jožetu Možini, ste prekoračili vse mere dobrega okusa, bili žaljivi, verjamem, da to celo namenoma. Ko človek pade tako daleč, ko se spusti na tako nizek nivo, postane ničvreden za normalno razmišljujočega človeka,” je ocenil dr. Janez Remškar. Da pri knjižici Svetlane Makarovič ne gre za umetniško svobodo, ampak za nedostojne in prostaške žalitve, nevredne opusa Makarovičeve iz preteklosti, pa je ocenil celo Franci Kek, ki je politično sicer bolj na strani Makarovičeve. Slednja se je namreč večkrat udeležila petkovih protestov, uperjenih proti vladi Janeza Janše, kjer je med drugim recitirala svojo pesem Utrip laži.
Kot je v preteklosti opozoril prvak opozicije Janez Janša na Twiterju, gre za osebo, ki je v preteklosti večkrat pozivala k sovraštvu in nasilju. Spomnil je na zloglasno “pesnitev” Makarovićeve z naslovom Podganja stranka (ki je bila celo financirana z javnim denarjem), kjer se grdo znese nad politično stranko, ki njej ni po godu, in seveda tudi nad njenimi volivci, za katere je že v preteklosti nedvoumno povedala, kaj si o njih misli.
Makarovičeva je izrazito sovražna do drugače mislečih, kar je s svojo zapisano in izgovorjeno retoriko dokazala že večkrat. Nekdanjega predsednika republike Boruta Pahorja je na primer imenovala za osebek, za katerega upa, da ga bo, “ko se bo šel poklonit italijanskemu fašizmu v imenu nekakšne gnile smrdljive sprevržene sprave, nekdo zbrcal v šaht”. Kar dobesedno pomeni vreči v rudniški jašek, kakor so komunisti ravnali s številnimi Slovenci in drugimi narodi nekdanje Jugoslavije, kar je še danes huda narodna rana, na katero Makarovičeva le še posipa sol. Ona res že ve, zakaj se ne želi ubadati z vprašanjem, ali naj se in kdaj umetnost loči od umetnika.
