Piše: Lucija Kavčič
O razstavi Plečnikova knjižnica: Ustvarjena za vse čase, ki bo v Narodni in univerzitetni knjižnici (Nuk) v Ljubljani na ogled do 12. novembra letos, smo se pogovarjali z dr. Damjanom Prelovškom, največjim poznavalcem Plečnikovih del. Dejal je, da je Plečnik izhajal iz Semperjeve teorije oblačenja, hkrati pa je v svoje gradnje vedno vkomponiral tudi elemente slovenske folklore.
Dr. Damjan Prelovšek se je rodil 8. 2. 1945 v Ljubljani. Po gimnaziji je na ljubljanski Filozofski fakulteti študiral umetnostno zgodovino in zgodovino. Diplomiral je diplomiral leta 1970. V šolskem letu 1969/70 je se s pomočjo Herderjeve štipendije izpopolnjeval na Dunaju. Leta 1971 se je zaposlil na tedanjem Umetnostnozgodovinskem inštitutu pri SAZU. Leta 1977 je na ljubljanski univerzi doktoriral. V letih 1990, 1991 in 1996 je kot gostujoči profesor učil na Univerzi v Salzburgu. Leta 1992 je postal član Evropske akademije znanosti in umetnosti. V letih 1998 do 2003 je bil veleposlanik v Pragi. Je častni doktor praške Umetnoobrtne šole, na kateri je učil Plečnik, in imetnik odlikovanja Gratias Agit češkega ministrstva za zunanje zadeve (2017) za širjenje dobrega imena Češke republike ter odlikovanja češkega ministrstva za kulturo Artis Bohemiae Amicis (2018).
DEMOKRACIJA: Gospod Prelovšek, preden preideva na razstavo Plečnikova knjižnica: Ustvarjena za vse čase, bi vas vprašala, kaj je bilo prej na mestu današnjega Nuka? Kakšna stavba je prej tam stala?
Prelovšek: Na mestu današnjega Nuka je nekoč stal poznorenesančni Knežji dvorec, ki so ga sredi 17. stoletja zgradili Turjačani. Ob potresu leta 1895 je bil delno poškodovan. Ker je jemal svetlobo nasproti stoječi banki Slavija, ki jo je vodil župan Hribar, so ga podrli. Občina Ljubljana je na tem mestu po načrtu Hrvata Josipa Vancaša pl. Požeškega nameravala zgraditi palačo uradov, a do tega ni prišlo. Zanimivo je, da so med kopanjem temeljev za Nuk našli danes izgubljeno srebrno pozlačeno ploščico z zanimivim latinskim napisom: »Spoštuj srečo«.
DEMOKRACIJA: Nas lahko popeljete po razstavi?
Prelovšek: Plečnik je sprva nameraval zgraditi celotno univerzo s knjižnico in študentskimi domovi vred v Tivoliju. Kozlerjevi dediči so bili pripravljeni prodati zemljišče, a do tega ni prišlo, ker so v Beogradu dolgo ovirali razvoj slovenske univerze in v proračunu zanjo niso namenili denarja. Zato je mesto Ljubljana za knjižnico brezplačno odstopilo sedanjo lokacijo, do graditve fakultet med Gosposko in Vegovo cesto pa ni več prišlo.
Razstavljeno je tudi šolsko delo Plečnikovega učenca Aleksandra Deva, pri katerem je Plečnik razvil svoj koncept zasnove knjižnice.
DEMOKRACIJA: Tedaj je bilo v igri več načrtov za knjižnico, če se ne motim?
Prelovšek: Seveda, na razstavi vidimo lahko tudi Vurnikov projekt. Ko je Plečnik leta 1933 objavil svoj projekt v posebni knjižici, je Vurnik takoj objavil svoj protiprojekt, ki naj bi bil precej bolj funkcionalen. Zemljišče bi pozidal z visokim stolpom, v katerem bi bila skladišča za knjige in bi ga bilo mogoče še povišati. Ker se vodstvo knjižnice ni moglo odločiti, so oba načrta poslali v Švico znanemu arhitektu Ottu Rudolfu Salvisbergu. Ta je ocenil, da je Plečnikov projekt popolnoma zastarel, za Vurnikovega pa je rekel, da je boljši, le da bi bilo treba nekatere stvari korigirati. Tako je tudi sam predlagal, kako naj bi bila stavba videti. Seveda situacije v Ljubljani sploh ni poznal …
DEMOKRACIJA: Kako je potem prevladal Plečnikov načrt?
Prelovšek: Ker je bil Plečnikov načrt že poslan v Beograd in ga je ministrstvo že odobrilo, se je rektor univerze odločil, da ostanejo pri Plečnikovem načrtu. Boj za univerzitetno knjižnico je postal boj za narodno uveljavitev Slovencev znotraj balkanske kraljevine. K zagotovitvi denarja za gradnjo so veliko prispevali tudi študentje, zbrani v Akciji za univerzitetno knjižnico. Zalegel je tudi argument, da je pokojni kralj Slovencem obljubil knjižnico. Nepričakovano pa so nato težave nastopile v sami Ljubljani, ko so se na Plečnikov načrt pritožili sosedje, češ da jim bo stavba jemala svetlobo. Pogajanja so trajala, dokler jih vodstvo univerze ni prepričalo, da bo knjižnica stala na mestu nekdanje knežjega dvorca in da se tu nič ne spremeni. Troje oken velike čitalnice so proti sosedom odprli šele leta 1947 pod tako tako imenovano ljudsko oblastjo, ko mnenja sosedov niso bila več pomembna.
DEMOKRACIJA: Kdaj so torej knjižnico začeli graditi?
Prelovšek: Na razstavi vidimo tudi fotografijo s 5. oktobra1936, ko so zasadili prvo lopato za Nuk. Na njej je ban Marko Natlačen, v ozadju pa Plečnikov učenec in sodelavec Vinko Glanz, ki je po profesorjevih skicah risal načrte. Pozneje je to nalogo prevzel njegov sošolec iz Plečnikovega ateljeja Edo Ravnikar. Fotografija je zanimiva tudi zato, ker so jo z novim digitalnim programom dokaj verno pobarvali. Opozoril bi rad tudi na razstavljene kopije načrtov, ki so po zaslugi sodelavca Maja Blatnika tako kakovostne, da jih skoraj ni mogoče ločiti od izvirnika. Čez leto dni so vzidali še temeljni kamen in vanj vložili blagoslovljeno steklenico, v kateri je listina z imeni veljakov in arhitekta.
DEMOKRACIJA: Ogledamo si lahko več Plečnikovih načrtov za Nuk; katere?
Prelovšek: Predvsem je pomemben Plečnikov prvi načrt iz leta 1931. V nasprotju s splošnim mnenjem, naj bo glavni vhod z Vegove ulice, je Plečnik želel ohraniti del rimskega mestnega obzidja in je zato vstop načrtoval s Turjaške ulice. V niže ležeči Gosposki ulici je lahko predvidel večja pritlična okna od onih na Vegovi ulici. Ker se je zdelo, da knjižnice ne bo mogoče kmalu napolniti s knjigami, je v njej predvidel tudi prostore za seminarje, stanovanje hišnika in podobno, medtem ko so bila zgornja nadstropja izrabljena za knjižna skladišča. Vseeno pa se je knjižnica že v času Jugoslavije zelo hitro zapolnila s periodiko in knjižnim fondom iz vse države. Predvidenih pol milijona knjižnih enot so morali že kmalu še enkrat povečati.
DEMOKRACIJA: Kdaj pa je bila narejena znamenita fasada knjižnice? Ali ni bila v načrtu že takoj na začetku?
Prelovšek: Ne, načrtovana je bila pozneje. Kot je Plečnik zapisal prijatelju frančiškanu Josu Markušiću, jo je dodal, ko je bil načrt že potrjen in je šlo zares. Svojemu asistentu Valentinčiču je razlagal, da gre za mešano tehniko: opeke in kamne, kar je tipično za našo kraško hišo. Vedno si je prizadeval, da bi v svoje delo vkomponiral tudi nekaj slovenskega.
DEMOKRACIJA: Prvotno je bilo načrtovanih še več kipov, ki bi stali ob stopnišču, ki vodi proti čitalnici; lahko na razstavi vidimo tudi katerega od njih?
Prelovšek: Kipec Sapientie, ki se je ohranil, predstavlja le četrtino tega, kar naj bi bilo potem izvedeno v kamnu in bi stalo na balustradi pred razstavno dvorano. Od mavčnega modela kipa v naravni velikosti se je ohranila le glava, ki so jo potomci kiparja Borisa Kalina podarili knjižnici, medtem ko ti še vedno hranijo omenjeni manjši model Sapientie. Po skicah sodeč je Plečnik predvidel tudi bogat reliefni okras sten stopnišča knjižničnega peristila, ki pa ni bil izveden. Ne vemo, ali je bila za to kriva vojna ali pa Plečnikovo nestrinjanje s kiparjevim delom, ki se ni znal prilagoditi želeni antični stilizaciji kipov. Plečnik se je veliko ukvarjal tudi s kipi ob oknu velike čitalnice in v peristilu, vendar je vse te zamisli pozneje opustil.
DEMOKRACIJA: Veliko sprememb je torej naredil, ko je bil načrt že sprejet.
Prelovšek: S spremembo fasade je Plečnik predrugačil tudi tloris stavbe. Opustil je sprva zamišljeno knjižno skladišče nad čitalnico in namesto širšega triramnega stopnišča, ki bi imelo na sredi manjšo kupolo, načrtal dostop do čitalnice brez vmesnega podesta v ravni smeri. Za boljšo dostopnost je stavbi dodal še štiri manjša stopnišča. V vogal proti Novemu trgu je vzidal profiliran kamen, ki izhaja verjetno iz nekdanjega Knežjega dvorca, s čimer je hotel pokazati na kontinuiteto stavbe.
DEMOKRACIJA: Verjetno to izhaja tudi iz navade, da se je vedno porabil ves material, zlasti če je bil kamen. Ko so staro stavbo, so iz materiala zgradili drugo.
Prelovšek: Tudi to. Veliko kamna na zunanjščini knjižnice izhaja iz nekdanjega Knežjega dvorca, nekaj pa je prinesenega tudi od drugod. Kot mi je pravil Plečnikov učenec Danilo Fürst, je Plečnik sprva želel imeti več kamna v fasadi, a se je to izkazalo za predrago. Razvrščanje kamna in opeke na fasadi je vodil Edo Ravnikar, marsikaj pa so predlagali tudi delavci sami. Dograjeno knjižnico so odprli že v času italijanske okupacije leta 1941. Med vojno so z velikimi težavami, ker ni bilo na voljo dovolj delavcev, po Plečnikovem predlogu obnavljali tudi rimski zid pred njo.
DEMOKRACIJA: Vidimo tudi bel stol …
Prelovšek: Gre za model stola, kakršne je sprva načrtoval Plečnik za čitalnico, vendar se je pozneje odločil za drugačen tip. Ker gre za neizveden osnutek, je namenoma nevtralno bel, saj ne vemo, iz kakšnega lesa je bil načrtovan in kaj bi na njem Plečnik še spremenil med izdelavo.
DEMOKRACIJA: Kdaj so prišle prve knjige v knjižnico?
Prelovšek: Že takoj leta 1941. Knjige so pripeljali iz licejske knjižnice, ki je bila shranjena v gimnazijski stavbi na Poljanah. Knjige so pripeljali z vozički in jih nato z živo verigo razporedili po policah. Pogosto se napačno omenja, da so knjige z živo verigo prinesli od Poljan do Nuka, kar je pri razdalji skoraj pol kilometra absolutno nemogoče. To bi pomenilo, da bi morala v vrsti stati cela armada knjižničarjev. Vprašamo se lahko, kako bi knjige sploh preživele, če bi šle skozi toliko rok.
Ob odprtju na Prešernov dan leta 1947 je bila knjižnica tudi uradno preimenovana v Narodno in univerzitetno knjižnico. Plečnik je zanjo nad vhodom narisal še slovenski grb, ki je likovno precej bolj dognan od sedanjega.
Ne manjka niti fotografija z odprtja knjižnice. Na njej je vsa tedanja »smetana« slovenske kulture na čelu z Josipom Vidmarjem, Lidijo Šentjurc, Miho Marinkom in podobnimi socialističnimi »geniji«.
Tu so še Plečnikovi načrti za lestence. Prvotno je Plečnik za veliko čitalnico predvidel le dva lestenca, v povojni obnovi pa je njihovo število povečal na tri. Ob tej priložnosti je nekoliko spremenil tudi obliko čitalniškega stropa in vratom dodal kljuke z živalskimi glavami.
DEMOKRACIJA: Lahko poveste več o letalski nesreči, ki je doletela Nuk?
Prelovšek: Razstavljene so tudi fotografije nesreče z začetka leta 1944, ko je poštno letalo iz Trsta, ki je imelo težave z motorjem, najverjetneje hotelo pristati na ravni strehi novozgrajene knjižnice. Letalo je prebilo streho in padlo v čitalnico, kjer je eksplodiral bencin in zanetil požar. Tudi manjši ostanek letala lahko vidite. Sreča v nesreči je bila, da je bila čitalnica zaradi pomanjkanja kurjave zaprta za javnost, sicer bi bilo žrtev še več. Poleg posadke letala jo je skupil še nesrečnež, ki se je prav tistega dne namenil vrniti izposojene knjige. V tej nesreči je zgorela večinoma le periodika, med dragocenimi tiski pa ni bilo večje škode.
DEMOKRACIJA: Kako so obnovili poškodovani Nuk?
Prelovšek: Z obnovo poškodovane knjižnice je stavbenik Matko Curk začel že leta 1944. Na razstavi je album gradbenega inženirja Vladimirja Čadeža, ki natančno dokumentira potek del. Zidarska dela so bila končana do leta 1945, obnova notranjosti pa se je vlekla še nadaljnji dve leti in je vključevala spremembe, o katerih je bilo že nekaj govora. Zadnja dopolnitev je zadevala prostor za izposojevalca knjig, ki je bil narejen šele leta 1953, zaradi česar je bilo treba premakniti tudi Plečnikove stopnice na mostovže. Uredila ga je njegova učenka Majda Neřima.
DEMOKRACIJA: Tu so še primerki marmorja, ki je bil uporabljen za graditev knjižnice …
Prelovšek: Razstavljeni so primerki hotaveljskega kamna in kamna iz Podpeči. Podpeški kamnolom ne deluje več, ker so po vojni v njem razstreljevali z dinamitom in je kamnina razpokala zelo globoko. Če bi hoteli priti do trdnega kamna, bi morali kopati zelo globoko. Poleg tega je nad kamnolomom cerkev sv. Ane, ki bi se lahko porušila. Podpeški apnenec je zunaj na zraku siv, zbrušen in v notranjosti stavb pa je temen.
Stebri Nuka so sestavljeni iz valjev iz različnih blokov. Plečnik jih je namenoma mešal, da ne bi bili videti kot monoliti, kar v resnici niso bili. Med valje so dajali svinčene plošče, da so se valji dobro usedli in se njihovi robovi niso krušili. Plečnik je vsa ta dela spremljal, in ko so hoteli narediti preklade stropa peristila iz drugega kamna, je ostro protestiral in Glanzu, ki je tedaj vodil gradnjo, češ da so se dogovorili, da bodo iz živega podpeškega kamna, ne pa iz drugega, ki je mrtev »kot protestantska filozofija«.
DEMOKRACIJA: Se pravi, da je mojster Plečnik vedno osebno spremljal gradbena dela.
Prelovšek: Vedno je bil zraven. Knjižnico si je zamišljal kot tempelj, ovit v pisano »preprogo« iz kamna in opeke. Kamni v vodoravni vrsti niso smeli imeti fug, ker predstavljajo votek v preprogah. Pri vsem gre za posnemanje tekstila, tudi pri izbočenih oknih v obliki »tekstilnih« gub, prav tako vhodi – niso grajeni, ampak kot gube izstopajo iz fasade.
Za Plečnika je bila odločilna Semperjeva teorija oblačenja, po kateri arhitektura izhaja iz metamorfoz tekstila in keramike. Pri Nuku je »tekstil« povsod – že zunaj so v tlaku nakazane »preproge«, za vrati je kamnit »predpražnik«. Stopnice se v zidu končujejo z zarezami, ki predstavljajo imaginarni »tekač«. Ta obiskovalca spremlja do čitalnice. Pred njo so s kamni različnih barv naznačene kvadratne »preproge«. Vhod v razstavno dvorano krasi »okamenela zavesa« iz hotaveljskega kamna, nad vrati je »napisni trak«.
Vaze na fasadi so etruščanske, saj je bil Plečnik prepričan, da Slovenci izhajamo od Etruščanov. Med prvo svetovno vojno je o njih veliko bral v knjižnici praške umetnoobrtne šole in pri tem ugotavljal, da sam podobno razmišlja in komponira kot stari Etruščani – uporablja ravno taka razmerja, ritem itd. Zato je sklepal, da mora biti med obojim ožja povezava.
DEMOKRACIJA: Je Plečnik med delom pogosto spreminjal načrt?
Prelovšek: Danes se ne dela več na ta način, zdaj je narisano in tako se naredi. Arhitekti tudi niso več vseskozi navzoči pri graditvi. Plečnik pa je bil pri vseh svojih projektih vedno navzoč, in če so naredili kaj narobe, je tudi protestiral. Ko so mu na primer pokazali kelih, ki ni bil narejen natančno po njegovi zamisli, ga je brez besed vrgel pod mizo in vsi so vedeli, da ga morajo narediti znova. Brez te natančnosti si ni mogoče predstavljati vseh njegovih imenitnih stavb in umetnoobrtnih izdelkov.
Med graditvijo knjižnice so se mu mnoge misli porajale pri delu. Marsikaj je tudi spremenil ali pa, kot smo videli, opustil. To velja za prvotno ob obeh čitalniških oknih narisane kentavre. Tudi stebra ob njih si je sprva zamišljal iz umetnega kamna, a jih je nazadnje dal izdelati iz naravnega. Na oknu ob Vegovi ulici so še danes vidne poškodbe od letalske nesreče. To je umetni kamen veliko bolje prestal od naravnega.
DEMOKRACIJA: Pravite, da so na razstavi tudi nekateri originalni detajli.
Prelovšek: To na primer velja za kljuke s konjsko glavo na vhodnih vratih. Verjetno gre za ponazoritev ljudske pesmi Moj očka ima konjička dva, kar bi lahko sklepali po analogiji z zoomorfnimi detajli na Praškem gradu. Torej imamo opravka še z enim primerom Plečnikovega nevsiljivega vkomponiranja folklornih elementov v arhitekturo. Zato je Nuk zelo naš, zelo slovenski.
DEMOKRACIJA: Prosim, povejte kaj več o svoji knjigi o Nuku, ki bo izšla to jesen.
Prelovšek: Vsebovala bo zgodovino, načrte, fotografije, skratka, stavbo bo na nov način temeljito osvetlila iz različnih zornih kotov. Njeno arhitekturo bo skušala približati vsem bralcem in pokazati, v čem je prava Plečnikova veličina. Danes radi o vsem veliko govorimo, ne da bi poznali pravo ozadje stvari.
Ta razstava je pravzaprav povzeta po besedilu moje knjige. Žiga Cerkvenik in prof. arh. Tadej Glažar sta ji dodala še nekaj drugega gradiva, na primer časopisne članke, ki jih jaz pri knjigi nisem dovolj upošteval.
Razstava je po mojem prepričanju zanimiva. Lahko si jo ogledate zelo na hitro, lahko pa preberete tudi vse tekste, o njih razmišljate in dolgo ostanete v razstavnem prostoru.
DEMOKRACIJA: Kako ocenjujete druge razstave in prireditve v letošnjem PlečnikoveM letu?
Prelovšek: Saj ni bilo kaj dosti – na dan obletnice sem priredil fotografsko razstavo v preddverju parlamenta, ki je sedaj v galeriji Salon arhitekture v Mariboru in bo tam do jeseni. Ob Plečnikovem letu je izšel tudi strip, ki je hitro dosegel svoj ponatis. Zanj velja, da bi bilo koristno, če bi ga pred natisom prebral še kdo drug, saj bi se na ta način lahko izognili nekaterim nesmislom, da ne rečem neumnostim. Potem je ob Ljubljanici še razstava Plečnikovi spomeniki NOB, ki se odlikuje z nekaj lepimi fotografijami mojstra Mirana Kambiča, vsebinsko pa ne prinaša nič novega. To velja tudi za osrednjo predstavitev Plečnika v Mestnem muzeju. Njeni avtorji nam kot presežek prodajajo vse, kar o arhitektu že dolgo vemo, in to na veliko bolj izčrpen način. Vtis imam, da je velik del razstave sicer prepisan iz moje knjige o Plečniku, ne da bi bilo to kje povedano, kljub temu pa načrtno opuščeno vse, kar bi sam lahko prispeval k njeni postavitvi, kot sem to doslej storil ob vseh velikih Plečnikovih razstavah doma in v tujini (predmeti, pohištvo, načrti, fotografije z Dunaja, iz Prage in Ljubljane). Ob vsem tem je očitno, da avtorjem niti približno ni jasno, po kakšnih načelih je ustvarjal Plečnik. Razpisali so celo neke vrste natečaj za najbolj domiselno oznako Plečnikove arhitekture. Bolje bi bilo, če bi tako delo v prihodnje raje zaupali nekomu, ki o Plečniku kaj več ve od čistih amaterjev, ki so se podpisali kot avtorji razstave. Vsekakor je sočasna razstava na Praškem gradu vsaj za nekaj številk pomembnejša od ljubljanske.
Letos je izšel tudi nerecenzirani ponatis knjige Plečnik v Italiji, poln nepotrebnih napak.
DEMOKRACIJA: Dejali ste, da je bila razstava o Plečniku tudi v Pragi … Povejte, prosim, še kaj o njej.
Prelovšek: Stopetdesete obletnice Plečnikovega rojstva so se spomnili tudi v Pragi, kjer so ob začetku turistične sezone na Praškem gradu odprli večjo razstavo o našem arhitektu. Njen avtor je starosta čeških zgodovinarjev arhitekture Vladimír Šlapeta. Za razstavo, na kateri je mogoče videti nekaj modelov, narejenih za monumentalno predstavitev arhitekta leta 1996, sem tudi sam posodil nekaj predmetov, risb in pohištva. Ker je pristopna iz grajskih vrtov in je njen obisk brezplačen, se že sedaj ponaša s številnim obiskom. Ob razstavljenih originalih si je mogoče veliko bolje ustvariti vtis Plečnikove veličine kot ob naključno izbranih fotografijah in videoposnetkih v Ljubljani.
DEMOKRACIJA: In za konec: kako pa je s projektom novega Nuka? Zakaj stoji?
Prelovšek: Najprej je bil projekt ocenjen na 50 milijonov in potem so ugotovili, da za ta denar ne morete nič narediti. Zdaj projekt stoji, morda tudi zato, ker so se knjižnice danes precej spremenile. Tudi Plečnik je svojčas rekel, da Ljubljana potrebuje lepo monumentalno knjižnično stavbo, ki bo primerna tudi za kakšen drug namen, ker bodo knjižnice take, kot so, prišle iz mode. In poglejte, imel je prav, saj je videl bistveno dlje v prihodnost: zdaj je veliko knjig že digitalnih in so knjižnice že popolnoma drugačne, saj potrebujejo veliko manj prostora. Zato tudi stavba, ki jo je nameraval zgraditi Vurnik, ne bi bila uporabna za nič. Prav zato je Nuk danes ena najpomembnejših knjižničnih stavb v Evropi in v svetu.
Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.
