Piše: Edvard Kadič
V mlajših letih se človeku zdravstvene težave zdijo nekaj oddaljenega, skoraj nepomembnega. Polni smo energije, načrtov in ambicij, zdravje pa jemljemo kot nekaj samoumevnega. Mislimo, da bomo vedno tako vitalni, bolezni in tegobe pa pripisujemo drugim, starejšim generacijam. Potem pa leta prinesejo svoje in se človek nehote znajde v položaju, ko zdravstvo postane ena njegovih glavnih skrbi. Nenadoma se zavemo, da telo ni več tako prožno. Zavemo se, da sicer lahko počnemo vse, kar smo počeli do sedaj, le časa za regeneracijo potrebujemo bistveno več. Kar naenkrat se začenjajo pojavljati bolečine, ki jih prej ni bilo, in obiski zdravnikov postanejo del vsakdanjika.
Na lastni koži občutimo problematiko dolgih čakalnih vrst, ki nas silijo v mesece, včasih celo leta čakanja na preglede. Ko potrebujemo specialistični pregled ali operativni poseg, se znajdemo pred steno birokracije in pomanjkanja kadrov. Medtem se zdravstveno osebje iz javnih bolnišnic vse pogosteje odpravlja drugam, bodisi v zasebni sektor bodisi v tujino, kjer so delovne razmere boljše. Kdo bo poskrbel za nas, ko bomo potrebovali pomoč?
Medtem ko se svet okoli nas tehnološko razvija s svetlobno hitrostjo tudi na področju kakovosti storitev oskrbe pacientov, so hodniki pri nas vedno bolj polni bolnikov, ki čakajo na pomoč, prostori pa prenatrpani in vedno manj ustrezni. V takšnih razmerah se težko zagotavlja kakovostna zdravstvena oskrba, ki bi jo morali imeti vsi državljani.
Zaskrbljivo je tudi dejstvo, da se aktualna oblast namesto reševanja teh žgočih problemov raje ukvarja z ideološkim bojem proti zasebnikom. Namesto da bi se posvetili izboljšanju razmer v zdravstvu, sprejemajo novele zakonov, ki omejujejo delo zdravstvenih delavcev in koncesionarjev. Zdi se, kot da je pomembneje vzpostaviti nadzor nad sistemom, kot pa zagotoviti, da ta sistem deluje v korist pacientov.
Omejitev dela v zasebnem sektorju za zaposlene v javnih zdravstvenih zavodih je že eden takšnih ukrepov. Ne razumem, zakaj naj bi preprečili zdravnikom in medicinskim sestram, da dodatno zaslužijo in pridobijo izkušnje pri zasebnikih. Ni vse samo denar. S takšnim delom lahko tudi izboljšajo svojo prakso, se učijo novih metod in tehnologij ter prinašajo to znanje nazaj v javni sektor. Namesto tega se jim ponuja možnost dodatnega dela v javnih zavodih prek manj obdavčenih podjemnih pogodb. Kako bo to vplivalo na kakovost oskrbe in njihovo zdravje?
Pogoji za delo pri koncesionarjih so postali strožji. Zaposleni bodo lahko zaprosili za delo pri koncesionarjih ali drugih javnih zavodih le, če bo matični zavod imel izpolnjen predpisani program in pod pogojem, da ne odklanjajo nadur v javnem zavodu. Ali ni bolje, da se omogoči fleksibilnost, ki bi koristila tako zdravstvenemu osebju kot pacientom? Ureditev dela koncesionarjev z zahtevo po redno zaposlenih zdravstvenih delavcih na prvi pogled zveni smiselno. Vendar pa lahko to pomeni, da manjši koncesionarji, ki si ne morejo privoščiti rednih zaposlitev, ne bodo mogli več poslovati. To bo zmanjšalo (!) in ne povečalo dostopnost zdravstvenih storitev za paciente, ki že tako dolgo čakajo na obravnavo. Ali ne bi raje spodbujali različnih oblik izvajanja zdravstvenih storitev, ki bi pripomogle k razbremenitvi sistema?
Starejši si naravno želijo dostopnega, učinkovitega in kakovostnega zdravstvenega sistema, za katerega so ne nazadnje tudi plačevali vse življenje. Namesto ideoloških bojev bi človek od oblasti pričakoval, da se osredotoči na reševanje resničnih težav: krajšanje čakalnih vrst, izboljšanje delovnih razmer za zdravstveno osebje, posodobitev opreme in infrastrukture in ne obratno. Potrebujemo sistem, ki bo privabil in zadržal najboljše kadre, ne pa jih odganjal.
Zdravstvo ni področje, kjer si lahko serijsko privoščimo napake ali zamude. Prav vsak dan čakanja je za nekoga lahko usoden. Skrajni čas je, da se politika končno že enkrat umakne iz zdravstva in prepusti prostor strokovnjakom ter potrebam državljanov. Zdravje ni in ne sme biti ideološko vprašanje. Gre za temeljno pravico in potrebo vsakega posameznika in tukaj ne smemo odstopati od zahtev niti za milimeter. Glede na predlagano novelo zakona o zdravstveni dejavnosti se zdi, da obstoječa oblast tega ne razume. Preprosto ne razume in nič ne kaže, da se bo v kratkem kaj spremenilo.
