Piše: Andrej Sekulović
Liberalizem je postal neke vrste sekularna religija, ki pri svojih sledilcih povzroča resno shizofrenijo. Eden glavnih simptomov liberalne zblojenosti je vsekakor bela krivda.
Pri tem je zanimivo, da liberalci, čeprav se do neskončnosti opravičujejo in posipavajo s pepelom zaradi domnevnih zločinov svojih prednikov ali kar kolektivne bele rase – od kolonizacije in suženjstva do holokavsta –, ohranjajo nadvse vzvišen odnos do tretjega sveta. Prepričani so, da morajo nebogljene temnejše rase odrešiti njihove bede in jih razsvetliti z univerzalistično moralo in liberalno demokracijo. Tako v duhu Kiplingove pesmi Breme belega človeka, s tem da slednjega zamenja bolj abstrakten, rasno nedoločen in politično korekten Zahodnjak, negujejo prepričanje o lastni večvrednosti, četudi podzavestno. Slednja jim nalaga, da spravljajo v red »primitivne« prebivalce tretjega sveta tako, da skušajo v njihove dežele uvažati enakost, strpnost in demokracijo, povrh pa še kakšno mavrično zastavo. Včasih tudi z bombami.
Liberalci se počutijo dolžne razsvetliti mračne pokrajine naše Zemlje z lučjo progresivizma, medtem ko navdušeno na Zahod uvažajo tretji svet v prepričanju, da bodo prišleki odprtih rok sprejeli njihove vrednote, takoj ko bodo stopili na evropska ali ameriška tla. Ko se to ne zgodi, je seveda kriv rasizem nazadnjaških domačinov. Nikoli pa niso krivi oni sami ali njihova sprevržena ideologija.
Njihova obsedenost s tujim in sovražnost do domačega, ki izhaja iz bele krivde, pa se uteleša v gnusnem etnomazohizmu, zaradi katerega jih bolj skrbi usoda palestinskih otrok ali judovskih talcev kot usoda belih Evropejk in Evropejcev, ki živijo v istih mestih in hodijo po istih ulicah ter so vse pogosteje tarče migrantskega nasilja. Nasilja tistih torej, ki jim liberalci izrekajo dobrodošlico.
