2 C
Ljubljana
četrtek, 25 februarja, 2021

Zakaj zaupamo nadzornim institucijam?

Piše: dr. Matevž Tomšič

Ena glavnih značilnosti t. i novih demokracij je šibkost institucij. To še posebej velja za t. i. nadzorne institucije, se pravi tiste, ki naj bi bedele nad uveljavljanjem skupnih pravil igre, kar pomeni, da bi zagotavljale ravnanje posameznikov, skupin in organizacij v skladu z normami, sprejetimi s širokim družbenim soglasjem (sem sodijo zakoni in drugi predpisi, ki so bili sprejeti na podlagi legalnih in legitimnih postopkov). To vključuje tudi sankcioniranje tistih, ki te norme kršijo. Seveda pa morajo tovrstne institucije delovati nevtralno, se pravi sprejemati odločitve na podlagi splošnih principov, tj. ne glede na politično, ideološko ali kakršnokoli partikularno orientacijo tistih, ki jih obravnavajo.

Šibke nadzorne institucije so značilne za države, ki so bile desetletja podvržene komunističnemu tipu družbene ureditve, kjer je bil celoten institucionalni aparat na vseh področjih samo orodje v rokah vladajoče partijske elite. Zato so bili na ključnih položajih preverjeni »moralno-politično primerni« kadri. Problem je posebej žgoč v tistih državah, ki jim ni uspelo opraviti sistemskega preloma s preteklostjo. Tam še vedno pomembna mesta zasedajo ljudje s “starorežimsko mentaliteto”. Običajno so povezani s političnim podzemljem, ki ima korenine v strukturah nekdanjega komunističnega režima.

Slovenija na žalost sodi v to skupino držav. Znani so problemi z delovanjem sodstva. Pri tem ne gre samo za njegovo neučinkovitost, ki se odraža v velikih sodnih zaostankih. Še bolj problematična je politična instrumentaliziranost, ki je prišla do izraza v številnih politično motiviranih razsodbah. Najbolj očiten – a nikakor ne edini – primer je bila zadeva Patria, kjer so bili obtoženci spoznani za krive in obsojeni na zaporne kazni na podlagi neobstoječih dokazov – kar je razveljavila šele odločitev ustavnega sodišča.

Za instrumentalizacijo nadzornih institucij so v pretežni meri odgovorni njihovi ključni ljudje. Tipičen primer za to je ravnanje predsednika Računskega sodišča RS Tomaža Vesela v postopku revizije nabave zaščitne opreme ob lanskem izbruhu epidemije novega koronavirusa. Videz njegove nepristranosti je bil močno omajan že na samem začetku, ko se je izvedelo, da se je še pred sprožitvijo postopkov sesta(ja)l z razvpitim Ivanom Galetom. Gre za človeka, ki je celotno afero lansiral v javnost, zato so ga osrednji mediji razglasili za »žvižgača«, čeprav se je kmalu izkazalo, da je bil prav on vpleten v nekatere najbolj sporne posle, tako da je očitno, da je s svojim javnim obtoževanjem drugih želel zavarovati predvsem samega sebe. Nato je Vesel izvajal pritisk na svojega namestnika Jorga Kristjana Petroviča, odgovornega za pripravo osnutka poročila o nabavah, naj čim prej konča z delom, in mu, potem ko se ta ni želel ukloniti – saj je imel za pregled poročila na voljo izrazito premalo časa –, že po nekaj dneh odvzel pooblastilo in ga prenesel na njegovo bolj »kooperativno« kolegico. In čisto »naključno« se je to časovno ujemalo s težnjami levičarske opozicije po rušenju vlade, na kar je računal tudi njen “mandatar” Karl Erjavec, ki je svojim poslancem razlagal o vsebini poročila (to naj bi bilo za uničujoče za gospodarskega ministra Zdravka Počivalška), še preden je bilo končano. Mogoče je sicer, da je Erjavec pri tem blefiral (nikakor ne prvič), vendar se je ustvaril vtis, da predsednik računskega sodišča v tej politični igri voljno sodeluje. Povrh vsega pa je njegovo kredibilnost sesulo še “prostočasno” delo za svetovno nogometno zvezo FIFA, s katerim je zaslužil nekajkrat več, kot je njegova redna plača, a zanj ni imel ustreznih soglasij.

Veselovo ravnanje v opisani zadevi je diskreditiralo ne samo njega, ampak tudi institucijo, ki jo vodi. Zato bi lahko edino njegov čimprejšnji in nepreklicni odstop povrnil vsaj del zaupanja vanjo.

Zadnje novice

Sorodne vsebine