Piše: Gašper Blažič
Nedavno smo se na nekem neformalnem manjšem omizju sešli možje, med katerimi je bil tudi duhovnik, ki sicer opravlja službo eksorcista. Pogovarjali smo se o tem, da je v naši državi zelo težko evangelizirati, saj imamo na eni strani močno zakoreninjene mehurčke tradicionalnega (kulturnega) krščanstva, na drugi strani pa močan pritisk družbe in prevladajoče kulture, ki je krščanstvu nasprotna. Skoraj šokirala pa me je eksorcistova misel, da je človek zares povezan z Bogom le, če se zanj svobodno in zavestno odloči. Če se ne, je dejansko vsaj pasivno v službi »vladarja tega sveta«, torej hudiča in njegovih angelov.
Na tem mestu ne bom posebej razlagal, ali je hudič resničen ali ne (o tem že dovolj pove Sveto pismo, predvsem kar se tiče Jezusovega izganjanja demonov). Sta pa satanu zagotovo všeč dve drži pri človeku. Ena je takšna, da deluje panično in iz strahu ter povsod »vidi hudiča«. Druga pa je takšna, da obstoj demonov taji (ampak kljub temu kdaj obišče spiritistično seanso). Kar pa hudič zares sovraži, pa je prepoznavanje in razkrinkavanje njegovih zank ter neomajno zaupanje v Boga. O tem v svojih knjigah – obstajajo tudi v slovenščini – veliko piše sedaj že pokojni italijanski eksorcist don Gabrielle Amorth, o katerem je bil posnet celo film z resničnimi video posnetki eksorcizmov. Ker pa smo ljudje zaradi ranjene narave že »po defoltu« bolj nagnjeni k slabemu kot dobremu, smo ves čas podvrženi duhovnemu boju. Toda to velja bolj ali manj za tiste, ki se odločijo za Boga. Kajti tisti, ki se ne odločijo zanj, se pravzaprav niti ne bojujejo več. Ker se jim ni treba. In ni potrebno, da ljudje postanejo satanisti, da bi služili satanu. Služabniki zla lahko postanejo že s svojo pasivnostjo ter inercijo. To je za »vladarja tega sveta«, kakor poglavarja demonov imenuje apostol ter evangelist Janez, dovolj, da doseže svoje.
Na to debato sem se spomnil, ko sem se malo razgledal na facebook strani Demokracije in opazil ogromno število odzivov pod včerajšnjo izjavo dneva nadškofa Stanislava Zoreta. Ki je, to je treba priznati, s svojim še kako pomembnim pastirskim pismom dregnil v osje gnezdo. Takole čez palec ocenjeno bi rekel, da je bilo 90 odstotkov komentarjev pod to objavo strogo negativnih, ciničnih, posmehljivih, lažnivih zadirčnih, skratka žaljivih. Ne samo do nadškofa in Cerkve, pač pa do vseh verujočih. In seveda ni potrebno posebej poudarjati, da so to v glavnem tisti, ki izjavljajo, da se bodo 23. novembra udeležili referenduma o evtanaziji ter obkrožili ZA. A vseeno imajo strahotno potrebo to, da razglasijo svoje glasovanje in pokažejo argument moči »butastim ostalim«. Kot da bi v sebi čutili neko negotovost, nek strah pred porazom. Samozavestni odgovori, polni egocentrizma, so namreč največkrat le maske. Maske, ki skrivajo šibkost, nezaupanje vase ter konformistično prilagajanje družbenim trendom. Ob tem seveda nikoli ne pozabijo poudariti, kako »mislijo s svojo glavo«.
No, pomislil sem tudi, da mora imeti nadškof Zore verjetno zelo debelo kožo, da lahko prenese toliko škodoželjnosti. Pred kakimi desetimi leti, ko je bil še svež ordinarij v slovenski Cerkvi, sem ga, priznam, podcenjeval. Pravzaprav nisem pričakoval, da se bo oglasil. Toda evtanazija ni zgolj politično, pač pa v največji meri predvsem antropološko, etično in duhovno vprašanje. Zato so diskusije o ločenosti verskih skupnosti od države tu povsem odveč. Ker tu gre za to, da se različne organizacije civilne družbe izrekajo o pomembnih etičnih vprašanjih. Če lahko nek brezvezni osmomarčevski inštitut skače iz vseh medijskih paštet, zakaj bi morale biti verske skupnosti tiho?
Branje teh odzivov me je spomnilo prav na eno od dimenzij duhovnega boja. Hudič namreč ne premore ene lastnosti – to je ponižnost. In vedno se bo delal veliko večjega, kot je v resnici. Odzivi na družbenih omrežjih kažejo na krepko prevlado agresivnih zagovornikov evtanazije, ki pa so v resnici samo agresivna manjšina. V resnici se velika večina glasovalnih upravičencev še ni opredelila. Večina se nagiba proti evtanaziji, vendar še ni prepričana, ali se bo udeležila referenduma. Satanovo rogoviljenje na družbenih omrežjih jim skuša sporočiti, naj raje ostanejo doma, da je že vse odločeno, ker »mi odločamo«. Mi, ki smo »napredni«, ker smo ljudje miselnosti 21. stoletja, hočemo biti »kakor Bog« (1Mz 3, 4), pa niti tega ne vemo, katerega spola smo. Ker je menda 72 spolov. Ostali pa smo menda celo sadisti, ki želimo drugim, da trpijo. Menda se celo naslajamo nad trpljenjem drugih. No, res lepo, da imajo vsi ti naprednjaki celo karizmo vednosti in branja misli – da mi tako lahkotno podtaknejo sadistične nagibe in motive.
Meni so vse te etikete s sadisti, fašisti, klerofašisti in katolibani deveta briga. To so pač izstrelki, ki prihajajo iz pekla. Z namenom, da nas demoralizirajo, prestrašijo, omrtvičijo, naredijo pasivne. Že v Stari zavezi je polno primerov, kako je šibkejši premagal močnejšega nasprotnika. Pa ne mislim samo zmage Davida nad Goljatom. Navdihuje me misel, ki jo je izrekel Juda Makabejec, ko se je soočil z veliko številčnejšo sovražno vojsko: »Zmaga v boju ni odvisna od velikosti vojske, ampak od moči, ki pride z neba. Tile prihajajo nad nas polni objestnosti in brezbožnosti, da bi pokončali nas, naše žene in naše otroke ter nas izropali. Toda mi se bomo bojevali za svoje življenje in svoje postave in Gospod sam jih bo zdrobil pred našimi očmi. Zato ne imejte strahu pred njimi!« (1Mkb 3, 19-22) Dovolj za modre.
Sam bom 23. novembra s ponosom oddal svoj glas PROTI. Za to ne bom glasoval, ker sem katoličan. Niti zato, ker sem študiral teologijo. Niti zato, ker sem politično opredeljen za slovensko pomlad. So tudi mnogi takšni, ki nimajo nobene od teh lastnosti. Za vse nas, Slovence, gre, bi dejal Jakob Aljaž. In gre za življenje, za spoštovanje. Proti evtanaziji bom glasoval tudi zaradi svojega izkustva z delovanjem Boga, ki ozdravlja in osvobaja (škoda, da »uradni« verski tisk to področje zanemarja in omenja zgolj vdano sprejemanje trpljenja, kar je mnogim kamen spotike). Ljudje pač nismo bogovi, da se bomo igrali z življenji. In, ja, seveda, kot bi dajala Kovačeva Nika: »Fajtamo dalje!«
