Piše: Jože Biščak
V teh krajih ste za barona (Georga) Weidenfelda (1919–2016) slišali zelo redki. Bil je britanski založnik, filantrop in časopisni kolumnist ter sionistični Jud. Pred 80 leti je izdajal revijo Contact, s katero je sodeloval tudi George Orwell (1903–1950). Ker so Judje podpirali socializem (financirali so denimo oktobrsko revolucijo), Orwell pa se je navduševal nad demokratičnim socializmom, sta hitro našla skupni jezik. A le do leta 1946, ko je napisal esej Politika in (angleški) jezik, ki ga revija Contact ni želela objaviti (kasneje je bil objavljen v reviji Horizon).
Esej je pomemben, ker se je Orwell, ki je bil sicer velik kritik vseh totalitarizmov, lotil zlorabe jezika. Uporaba besed je postala sredstvo, »da laži zvenijo resničnostno«. Verjel je, da predvsem politika uporablja jezik, ki je nejasen in nesmiseln, pojmom daje povsem drug pomen, vse je namenjeno prikrivanju resnice. Orwell, ki je zaslovel s knjigama 1984 in Živalska farma, je torej že dolgo nazaj opozarjal, kako se z besedami lahko manipulirajo množice. O tovrstnem novogovoru ali novoreku je zapisal: »Če misel kvari jezik, lahko tudi jezik kvari misel.« Zato ni naključje, da se ameriški avtor Michael Knowles v leta 2021 izdani knjigi Utišani: nadzor nad besedami prinese nadzor nad mislimi (Speechless: Controlling Words, Controlling Minds) sklicuje prav na Orwella. Knjiga, ki jo je prevedla in izdala naša založba Nova obzorja, ne razkriva samo zgodovinskih začetkov zlorabe jezika in na podlagi primerov levičarske strategije, ki so ji običajni ljudje desetletja nasedali, ampak poda tudi odgovor, kako se temu upreti in zmagati v tej kulturni vojni.
Spomnite se, kako so novembra 2023 policisti odvzeli prostost dvema maroškima migrantoma, ki sta bila osumljena kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost. Prevladujoči mediji niso pisali o »poskusu posilstva«, ampak so se zatekli k policijski definiciji, da sta Maročana »na tleh zadrževala žensko«. Poskus posilstva torej postane »zadrževanje na tleh«. To je bil šolski primer zlorabe jezika, kar prebujeni levičarji obvladajo. So vrhunski jezikoslovni propagandisti, ki zaradi svojih posebnih interesov dajejo besedam in pojmom povsem nov in drug pomen. Politično korekten jezik, ki na koncu pripelje do zamegljene definicije sicer jasnega pojma, je za levico koristen pri doseganju njihovih ciljev, je njihovo sredstvo za revolucijo.
Besednjak, ki se običajno načrtno zlorablja za politične in ideološke obračune, je vse širši. Pomislite na besedo demokracija, ki je del repertoarja malodane vsakega nagovora. Odveč je poudarjati, da z uporabo te besede nekaj hvalimo, mislimo na nekaj pozitivnega. No, Severna Koreja se uradno imenuje Demokratična ljudska republika Koreja. Če ne bi bilo številnih pričevanj in dokazov, da je država totalitarna in goji kult osebnosti, bi pomislili, da gre v resnici za demokratično državo, kjer se za sestavo vlade na volitvah pomeri več političnih opcij. A besede demokracija ne zlorabljajo samo avtokrati. Če dobro poslušate bruseljske (neizvoljene) uradnike, besedo demokracija uporabljajo, ko želijo upravičiti neljube ukrepe. Tako pravijo, da je treba za zaščito demokracije omejiti svobodo govora, da se ne bodo širili sovražni govor in dezinformacije. Povedano drugače: z zlorabo besede demokracija opravičujejo omejevanje svobode in skrivajo svoja totalitarna nagnjenja.
Jezik, ki naj bi kot božji dar oznanjal resnico in povezoval ljudi, postane nasprotje tega: načrtno zavajanje z besedami in besednimi zvezami pripomore k nadzoru. In to je tudi glavni namen sodobnih (levičarskih) elit. Česar levičarji niso mogli uresničiti z nasilnimi socialističnimi revolucijami, uresničujejo s pomočjo kulture preklica in zlorabe jezika.
