Piše: Jože Biščak, novinar, urednik in voditelj TV-oddaje Kavarna Hayek
Najprej razčistimo, kaj je denar, kaj sploh predstavljajo tisti bankovci in kovanci, ki jih imate v svojih denarnicah. Sami po sebi ničesar. Edina njihova dejanska vrednost sta papir in kovina, saj ima denar samo vlogo menjalnega sredstva. Mateju na primer omogoča, da ga zamenja za nekaj, kar ima Francka, in to nujno potrebuje. Toda preden to naredi, mora imeti tudi sam nekaj uporabnega, kar lahko zamenja za denar. Če je Matej čevljar, izdelane čevlje zamenja (proda) za denar, s tem denarjem gre k Francki, ki je šivilja. Tako pridobi obleko, ki jo potrebuje. Mateju Francki ni treba nositi čevljev, da bi dobil obleko, Francki pa Mateju ne oblek, da bi dobila čevlje.
Denar torej opravlja delo menjalnega sredstva, denarna cena čevljev ali obleke, ki jih potrebujeta Francka in Matej, pa je znesek, ki se zahteva za enoto (par čevljev ali kos obleke). Dokler je v obtoku toliko denarja (menjalnega sredstva), kot je ustvarjenih dobrin (čevljev in oblek), se bo ohranilo ravnovesje cen. In naprej. Če je v obtoku enaka količina denarja in hkrati narašča količina dobrin, se bodo cene znižale (deflacija). Ko pa narašča količina denarja, ki nima kritja v ustvarjenih dobrinah, se cene zvišajo (inflacija). Inflacija je posledica povečanja denarne ponudbe brez kritja, kar vedno spodbudi oblast, ki ima monopol nad tiskanjem denarja.
Ko centralne banke, ki so pod nadzorom vlad, s tiskanjem povečajo denarno ponudbo, niso nič boljše od ponarejevalcev denarja. Ti ponarejajo denar in ga zamenjajo za dobrine, ne da bi sami proizvedli kaj koristnega in uporabnega, ne naredijo ničesar, kar bi lahko zamenjali, če ostanemo pri zgornjem primeru, za čevlje in obleko. S tako goljufijo razlastijo in razvrednotijo proizvodnjo Mateja in Francke, ki sta v nasprotju s ponarejevalci denarja varčna in poštena, predvsem pa ustvarjata bogastvo. A v nasprotju s klasičnimi kriminalnimi združbami, ki ponarejajo denar, so vlade povsem zakoniti goljufi, ki z napihnjeno ponudbo denarja za lastne potrebe siromašijo druge in jim povzročajo škodo: zaradi več denarja se povečajo cene čevljev in oblek, ki jih izdelujeta Matej in Francka. Zato je inflacija (skriti ali tihi) davek, ki zmanjšuje moč menjalnega sredstva (denarja) in ljudem, ki imajo v lasti denar, odvzema kupno moč.
Novi denar v obtoku, ki želi biti stabilen in ne izgubljati vrednosti, mora imeti realno podlago. To pomeni, da država natisne toliko denarja, kot ga v resnici gospodarstvo na novo ustvari. Tako se ohranja stabilnost cen ali pa cene celo padejo in povzročijo deflacijo, ki je za potrošnika dobra, saj v določenem časovnem obdobju za enoto denarja dobi več blaga in storitev kot v prejšnjih obdobjih. In to ni nikakršna raketna znanost, ki je ne bi razumel povprečno inteligenten mladostnik.
Zadnje dni poslušamo, da so za inflacijo (septembra 2,6-odstotna na letni ravni) krivi predvsem trgovci, ki višajo cene osnovnih življenjskih potrebščin, saj so se povečale za več kot sedem odstotkov, in da vlada razmišlja o regulaciji cen. Vprašati se je treba, ali so res krivi trgovci. Niso! Trgovske verige prodajajo izdelke, ki jih je nekdo ustvaril. Ponujajo torej nekaj, kar ima dejansko vrednost. Toda kdo so kupci? Res je, med temi je veliko takih, ki tudi sami proizvajajo dobrine, a tudi veliko takih, ki niso proizvedli ničesar, pa vseeno kupujejo. Recimo nevladniki. Oni ne proizvedejo nič koristnega in uporabnega (razen da kričijo po ulicah in strašijo pred »skrajno desnico«), vseeno pa imajo denar, ki ga dobijo od vlade. Ta skupina ljudi je ena od vladi ljubih interesnih skupin, ki povzroča rast cen: kupuje obleke od Francke in čevlje od Mateja, čeprav v zameno ni dala nobene druge dobrine. Druga ogromna skupina je javni sektor, ki ji je Golobova vlada povečala plače. Ta skupina je povzročila rast zasebne potrošnje, ne da bi ustvarila dejansko bogastvo. In ker je v Sloveniji preveč takih skupin, ki trošijo, ne da bi kaj ustvarili, ne bo nikoli bolje.
