Piše: dr. Metod Berlec, glavni in odgovorni urednik Demokracije
V tokratni reviji Demokracija smo pod drobnogled vzeli mini vladno »davčno reformo«, ki jo je pripravila Golobova vlada, rebalans (popravek) proračuna za leto 2022 v katerem je določila rekordnih 1,7 milijarde evrov primanjkljaja v obdobju od septembra do decembra 2022 ter predvidena rekordna proračuna za prihodnji dve leti.
Spremenjeni državni proračun za letošnje leto tako napoveduje rekordne prihodke v višini 12,5 milijarde evrov, hkrati pa tudi rekordne odhodke v višini 14,58 milijarde evrov. Za leto 2023 naj bi bilo po vladnih načrtih v državnem proračunu 13,4 milijarde evrov prihodkov. Odhodki naj bi znašali 16,7 milijarde evrov. Primanjkljaj naj bi tako znašal 3,3 milijarde evrov oziroma 5,3 odstotka bruto domačega proizvoda. Leto pozneje naj bi se prihodki povzpeli na 13,8 milijarde evrov, odhodki pa naj bi se zmanjšali na 15,5 milijarde evrov. Primanjkljaj naj bi se po teh projekcijah oblikoval pri 1,7 milijarde evrov, kar pomeni 2,6 odstotka bruto domačega proizvoda.
Sedanja vladna koalicija letos še uživa sadove prejšnje uspešne desnosredinske vlade, ki je s svojimi makroekonomskimi ukrepi spodbujala gospodarstvo, ustvarjala ugodno podjetniško okolje in zbujala zaupanje pri gospodarstvu, zaradi česar so v letošnjem letu prihodki večji od pričakovanih. A v luči neustrezne makroekonomske politike neosocialistične vlade, ki je gospodarstvu izrazito nenaklonjena, posledic zgrešene energetske politike Evropske unije in vojne v Ukrajini je realno pričakovati, da se bo veliko trošenje nadaljevalo, medtem ko bodo prihodki v državno blagajno upadli, saj smo že zdaj priča ohlajanju gospodarstva in ustavljanju proizvodnje v nekaterih slovenskih podjetjih. Naročila iz naše največje gospodarske partnerice Nemčije drastično upadajo, hkrati pa številna podjetja ne zmorejo več pokriti stroškov, ki jih predstavljajo predvsem višje cene energentov in električne energije. Vse to se bo v naslednjih mesecih zelo poznalo. Ob tem se v javni upravi plače veselo »usklajujejo z inflacijo«, kot da bi denar rastel na drevesih. A kot bodo pokazali naslednji meseci, žal ni tako.
V preteklosti se je že večkrat zdelo, da je svet opravil z norostmi, ki so ga v 20. stoletju pripeljali v dve svetovni vojni. Ameriški sociolog Daniel Bell je tako leta 1960 objavil knjigo z naslovom The End of Ideology: On the Exhaustion of Political Ideas in the Fifties (Konec ideologije: o izčrpanosti političnih idej v petdesetih letih). Mislil je, da se privlačnost totalitarnih (totalnih) ideologij, ki jih je videl kot »sekularne religije« postopoma zmanjšuje zaradi izboljšanja življenjskega standarda prebivalstva v svetu. Trideset let kasneje je ameriški politolog in ekonomist Francis Fukuyama najprej napisal članek, nato še leta 1992 knjigo The End of History and The Last man (Konec zgodovine in zadnji človek). V njej je zagovarjal tezo, da je zahodni sistem liberalne demokracije in kapitalizma končna stopnja razvoja človeštva v socialno kulturnem smislu. To obdobje naj bi se po njegovem začelo s koncem hladne vojne in se nadaljevalo do konca obstoja človeštva na Zemlji.
Vse država sveta naj bi, gledano dolgoročno, sprejele zahodni sistem liberalne demokracije, kar pa, kot vidimo, se niti približno ni zgodilo. Niti nismo priča »koncu ideologij«, »koncu zgodovine«, ali »koncu geopolitike«, ki je bila po drugi svetovni vojni praktično prepovedana kot način razmišljanja. Očitali so ji namreč, da je navdihovala rasistične teorije nacistične Nemčije in teritorialno ekspanzijo sil osi (Nemčije, Italije in Japonske). Je pa očitno, da geopolitično (geopolitika se osredotoča na politično moč, povezano z geografskim prostorom) razmišlja ruski predsednik Vladimir Putin, ki v zadnjih dneh izvaja nelegalno in nelegitimno priključitev štirih ukrajinskih regij Ruski federaciji (več o tem lahko preberete v intervjuju s strokovnjakom za mednarodno pravo prof. dr. Ernestom Petričem). Putin upa, da bo regije Lugansk, Doneck, Zaporožje in Herson tako laže tudi fizično, vojaško ubranil. Tudi z govorjenjem, da ruska vojska s tem po novem brani »lastno ozemlje« in da gre za spopad deviantnega Zahoda s pravoslavno Rusijo, za obračunom z »ruskim svetom«.
A pri tem je z vsakim dnem bolj jasno, da že močno moralno načeta ruska vojska ni kos v veliki meri že po Natovih standardih posodobljeni ukrajinski armadi, ki z visoko moralo braniteljev lastnega ozemlja in orožjem, ki prihaja predvsem iz ZDA in Evropske unije, čedalje uspešneje parira ruski vojski oziroma jo spravlja v beg na različnih frontnih črtah. Zato je treba Putinove grožnje, da je Ruska federacija za »zavarovanje svoje ozemeljske celovitosti« pripravljena uporabiti vse sredstva, vključno z jedrskimi, jemati zelo resno. Putin: »Zagotovo bomo uporabili vsa sredstva, ki so nam na voljo, da zavarujemo Rusijo in ruski narod. To ni blef.« No, na drugi strani pa je pomenljivo sporočilo nekdanjega poveljnika ameriškega centralnega poveljstva, upokojenega generala Davida Petraeusa, ki je pred dnevi dejal: »Rusija bi morala vedeti, da če bo v Ukrajini uporabila jedrsko orožje, bodo ameriške zračne sile v nekaj dneh uničile rusko vojsko.«
Skratka, po kubanski krizi leta 1962, ko je bil svet najbliže jedrski vojni, smo temu zelo blizu tudi danes. Morda še celo bolj, saj se je Putin zaradi vojaških porazov v Ukrajini znašel v položaju, ko bo za zavarovanje »ruskega ozemlja«, še bolj pa svojega že omajanega predsedniškega položaja res uporabil vsa sredstva …
