Piše: Jože Biščak
Monika Kirbiš Rojs, ministrica za lokalno samoupravo, kohezijo in regionalni razvoj, je nedavno na omrežju X zapisala nekaj, s čimer se moram strinjati: »Prepričana sem, da se vse da, če se hoče, dokler smo živi in zdravi. Ne maram, če me želi nekdo odpraviti z: ‘ne da se’. To mi da še večji zagon. Meje so pogosto tam, kjer si jih postavimo sami.« Ni kaj dodati.
Podobnega mnenja je bil tudi argentinski predsednik in zvesti sledilec misli avstrijske ekonomske šole o prostem trgu in vitki državi Javier Milei, ki so mu domači in tuji ekonomisti ter taki in drugačni vsevedi svetovali, naj za reforme ne uporablja »motorke«, ker bo državo pahnil v še večjo krizo. Ni jih poslušal. In danes ima kaj pokazati. Dobri dve leti po nastopu mandata je javna poraba manjša za skoraj 30 odstotkov. Največje reze je naredil pri državnih investicijah (za več kot 60 odstotkov), socialnih programih (za 70 odstotkov), lokalnih transferjih in subvencijah. In število zaposlenih v javnem sektorju? Petina jih je manj in njihovo število se še zmanjšuje. Ali kot bi rekla ministrica Kirbiš Rojseva: vse se da, če se hoče.
Tudi ameriški predsednik Donald Trump je obljubil, da bo v drugem mandatu izsušil »birokratsko močvirje«. Rezi v javni porabi niso tako veliki, kot je načrtoval, saj je odvisen od kongresa, ki je krčenje bolj ali manj zavračal. Več uspela je imel pri zmanjševanju birokracije, ki je je zdaj za desetino manj kot ob odhodu levičarskega predsednika Joeja Bidna. Največja težava ZDA je trenutno dolg, ki bo kmalu presegel 40 bilijonov dolarjev. Kljub temu lahko mirno zapišemo, da Trump dela državo bolj vitko. Ne tako kot Milei, pa vendar.
Zdaj preplavajmo Atlantik proti vzhodu in se ustavimo v Bruslju. Tamkajšnje uradništvo z Evropsko komisijo na čelu je nenasitno. Predsednica Ursula von der Leyen želi povečati proračun na dva bilijona evrov (60-odstotno povečanje glede na leto 2021), število zaposlenih pa za 2.500 (na več kot 35.000). Ob tem si, da bi upravičili svoj obstoj, evropski birokrati dobesedno izmišljujejo vedno nove regulative, ki zaradi obvezne implementacije v nacionalne zakonodaje pomenijo dodatne obremenitve za države članice. Gre za pravo divjanje po denarnicah davkoplačevalcev. Kljub nasprotovanju nekaterih članic zapravljivosti ni videti konca. Tudi zato mladi po Evropi, ki je bila nekoč vodilna gospodarska sila, nimajo več želje, da bi ustanovili svoje podjetje in proizvajali dobrine, ampak je njihov primarni cilj postati del birokracije v Bruslju. Žalostno in skrb vzbujajoče, a resnično. Prišli smo do točke, ko se nihče več ne želi preživljati s svojimi rokami, ampak si želi živeti na račun drugih.
Kje je tukaj Slovenija? Res je, da smo s sprejetimi uredbami in direktovami ujetniki Bruslja. Več kot 70 odstotkov regulative (potrebne ali ne) je posledica članstva v Evropski uniji. Kar že pomeni, da nismo več suvereni, saj o našem, slovenskem načinu življenja odloča nekdo drug. In ga tudi spreminja. Kljub temu bi se marsikaj še vedno dalo narediti. Priznati moram, da sem malo razočaran, ker nova vlada ni takoj posegla po »motorki«, ampak se je odločila za bolj gradualističen pristop k zmanjševanju javne porabe. Vsaj tako ima v načrtu, čeprav izhodišče po moji oceni ni dobro: povečanje proračuna s 17,8 milijarde evrov (pod Golobovo vlado) na 19,1 milijarde (leta 2028) – veliko tega je z nepremišljenim zapravljanjem in postavljanjem dodatnih obveznosti zakuhala prejšnja vlada. In zdaj bo pregreti proračun hladila Janševa vlada. Postopoma.
Sam se bolj navdušujem nad radikalnimi rezi: takoj ukiniti subvencije, do uravnoteženosti odhodkov s prihodki odpovedati vse državne investicije, socialne programe skrčiti na minimum. Ob tem, da je treba (za začetek) petino uslužbencev v javnem sektorju razglasiti za tehnološke viške in jih odpustiti. Ko o tem razlagam in pišem, mi pravijo, da se ne da. Ampak, kako že pravi ministrica Monika? Vse se da, če se hoče. Pa se res hoče? Vprašanje ni zgolj retorično.
