Piše: Jože Biščak
Allanridge je rudarsko mesto v provinci Free State, ki leži nekaj več kot 300 kilometrov jugozahodno od Pretorie, glavnega mesta Južne Afrike. Tam vsak dan predelajo na tisoče ton rude, ki vsebuje zlato. Rudarji so večinoma črnci, v okoliških kmetijah živijo Buri, potomci nizozemskih priseljencev. Belopolti prebivalci na kmetijah pridelajo skoraj vso hrano, ki jo država porabi tako za domačo porabo kot za izvoz. Ampak ker so belci, so po odpravi apartheida postali tarča napadov črncev.
Nekateri so se zato že odselili, drugi so ostali. Tudi Alice (76) in njena hči Helen Lotter (57), ki sta svojo ljubezen do kmetije in zato, ker sta belki, plačali z življenjem. Črnski napadalci so ju ure in ure mučili in pohabljali. Obdukcija je razkrila srhljive podrobnosti. Mati Alice je umrla zaradi zadušitve s krvjo, potem ko so jo neštetokrat zabodli v vrat in grlo. Po telesu je imela še več ran in modric, kar kaže, da so jo pretepali. Še bolj brutalno so se spravili na hčer Helen. Njeni spolni organi so bili pohabljeni od znotraj in od zunaj; mrliški oglednik je ugotovil, da ji »manjkata« maternični vrat in maternica, tako da ni bilo mogoče ugotoviti, ali je bila tudi posiljena. Tudi Helenino telo je bilo polno modric, sprednje zobe je imela izbite, povsod je imela vbodne rane. Ko je krut dvojni umor prišel v javnost, so mediji, ki niso naklonjeni belcem, pisali, da je šlo pri tragičnem dogodku za »ponesrečen rop«. Ampak kako lahko ob »ponesrečenem ropu« tako izmaličiš telesi žrtev in eni od njiju mimogrede izrežeš še maternico?
Zločin iz Allanridga je eden od več tisočih, ki so se zgodili, odkar je Afriški nacionalni kongres (ANC), stranka, ki jo je vodil Nelson Mandela, prevzela oblast. Absolutno večino je v parlamentu imela do lanskih volitev, ko je sicer spet zmagala, a je morala sestaviti koalicijsko vlado. Toda razpihovanje sovraštva do belcev je ostalo. Njeni črnski člani prepevajo pesem »Kill the Boer!« (Ubij Bura!), njihov priljubljeni slogan je: »En Bur, en metek!« Tamkajšnja oblast pravi, da gre le za »besedno zvezo« in ne hujskanje k ubijanju belcev, ki jih je v državi manj kot osem odstotkov.
Nobenega dvoma ni, da se v Južni Afriki pred očmi vsega sveta že več let dogaja genocid nad belci. Tudi zato je ameriški predsednik Donald Trump Burom ponudil azil in jih povabil v ZDA. Tako je nedavno na ameriška tla stopilo 49 belih Južnoafričanov, ki jim je Trumpova administracija podelila status beguncev, ker so žrtve ekstremnega nasilja, rasne diskriminacije in razlastitve zemlje v Chavezovem slogu. Kakopak je tamkajšnja levica, polna sovraštva do belcev, ki je v preteklih letih v državo spustila na milijone nezakonitih migrantov s sumljivo (kriminalno) preteklostjo, skočila v zrak, češ to pa ne, Buri širijo teorijo zarote. Toda biti napaden z mačeto, pretepen in oropan imetja samo zato, ker si belec, je veliko bliže genocidu in veliko bolj ustreza ameriškim merilom za begunca kot denimo prebežniki iz Mehike ali Afganistana.
Prihod Burov v ZDA pomeni preobrat v begunski politiki Bele hiše. To je Trump nakazal že prvi dan na položaju predsednika, ko je ustavil vse programe sprejema beguncev. Kasneje je na omrežju Truth Social večkrat zapisal, da bo ukinil financiranje Južni Afriki, dokler ne bo tamkajšnje ravnanje z Buri, ki je pravzaprav etnično čiščenje belcev, popolnoma raziskano. A marksistični politiki blizu ANC nadaljujejo z dolgoletnim hujskanjem, češ da je beli človek tisti, ki je parazit, posiljevalec, morilec, izdajalec, ki nenehno kuje zarote proti črnemu prebivalstvu. Iz take retorike se je rodila velika agrarna reforma, ki omogoča razlastitev burskih kmetov, zaživel je tudi projekt etničnih kvot: več kot 50.000 Burov je danes zaprtih v enem od 60 »belih getov« v državi.
Upajmo, da bo pogumna Trumpova poteza Trumpa spodbudila tudi druge razvite države, da ne bodo več mižale pred nasiljem nad belci v Južni Afriki. In da bo tamkajšnja oblast plačala za genocidne zločine.
