Piše: Gašper Blažič
Konec devetdesetih let je Slovenija dobila prevod »Črne knjige komunizma« (Stephen Cortuis). To se je zgodilo le kakšno leto po znameniti razstavi »Temna stran meseca«, ki sta jo zasnovala pisatelj Drago Jančar, zgodovinar dr. Vasko Simoniti s sodelavci v tedanjem Muzeju novejše zgodovine. Žal razstava ni postala del stalne razstave o slovenski zgodovini 20. stoletja, čeprav bi bilo to nujno.
Tedanje vrenje v družbi me je kot mladega študenta – imel sem namreč dvajset let − krepko streznilo. O revoluciji sem do takrat vedel pravzaprav zelo malo. Dejstvo, da se je tudi demokratična Slovenija brezbrižno obnašala do žrtev komunizma, me je šokiralo in pripomoglo k temu, da je tednik Demokracija 7. oktobra 1999 (tedaj še v časopisni obliki) objavil moj prvi prispevek z naslovom »Z glavo v pesek«, v katerem sem komentiral izid »Črne knjige komunizma« in odnos do povojnih (in tudi že medvojnih) dogodkov revolucionarnega nasilja. Takšna logika razrednega boja je namreč rezultirala tudi v odnosu dedičev revolucije do načel pravne države, udeležbi pri gospodarskem kriminalu, izigravanju ustave, kar je navsezadnje pripeljalo tudi do »venezualizacije« formalno sicer demokratične Slovenije. Vse to sem opisal v prej omenjenem prispevku, ki verjetno ne bi bil objavljen, če se za objavo ne bi zavzel tedanji državni svetnik, danes evropski poslanec Milan Zver, s katerim sem se kakšna dva tedna pred objavo prvič srečal v prostorih DZ.
Ko dandanes prebiram svoj tedanji začetniški izdelek, se čudim, da se v teh 25 letih pravzaprav ni kaj dosti spremenilo. Bistvo ostaja isto. Pravzaprav se restavracija titoizma dogaja še precej bolj radikalno kot takrat. Če so si mnogi takrat delali iluzije, da bo s smrtjo zadnjega udeleženca druge svetovne vojne nastopila sprava, se je kasneje zgodilo prav nasprotno: v javnost so stopili novi, mlajši rodovi dedičev revolucije, ki so pokazali še precej bolj radikalno usmeritev od svojih očetov in dedov. V nasprotju s tranzicijsko levico 90. let ti, ki vladajo zdaj, nimajo več niti občutka sramu. To pomeni, da opozicija s popuščanjem v preteklih letih ni dosegla cilja, da bi svoje nasprotnike »civilizirala« in bi lahko začeli graditi prihodnost na zdravih temeljih. In razlog? Ker ti »zdravi temelji« nikoli niso bili zgrajeni. Ne moremo se delati demokrate, medtem ko v dobrih 600 moriščih po Sloveniji (deloma pa v plastičnih gajbicah!) še vedno ležijo trupla pobitih, ne da bi bil ta zločin vsaj deklarativno obsojen. Nosilci revolucionarnih izročil so to vzeli kot večno dovoljenje, da lahko svoj razredni boj bijejo naprej.
Tu se moram – v imenu demokratičnega tabora – posuti s pepelom. V tem času smo tudi preveč tiščali glavo v pesek. Domišljali smo si, da lahko z izogibanjem »ideološkim temam« ohranimo enotnost t. i. desnosredinskih koalicij, s tem da desnosredinska vlada ponovi mandat. A to se nikoli ni uresničilo. V zadnji takšni vladi je zahteva po izogibanju »ideološkim temam«, k čemur sodi tudi ureditev odnosa do žrtev revolucije, prihajala predvsem iz NSi. SDS se je temu pač morala prilagoditi, da je bil »mir pri hiši« v upanju, da se bomo lahko normalno posvetili razvoju države. Prejšnja vlada je denimo pripravila dobra izhodišča za to, a kaj ko je sledil nov val revolucionarne ihte, nove različice »levega trojčka«, kakor požegnanega s strani ljudstva. Tistega ljudstva, ki še vedno pleše od veselja, ker smo menda osvobojeni »janšizma«.
No, res je, da temeljna civilizacijska vprašanja zaradi več kot 70-letne ideološke indoktrinacije prek medijev in šolstva nikoli niso imela javnomnenjske podpore. Svojo državo moramo zato obravnavati kot psihičnega bolnika, ki se upira zdravljenju v prepričanju, da z njim ni nič narobe. Toda dokler ne bo diagnosticiran in ozdravljen, ne bo mogel napredovati, pač pa bo vedno znova padal v jamo svojih nerazčiščenih travm. Te se bodo ponavljale vedno znova in znova, čeprav bo na trenutke videti, da ta bolnik nima nobenih simptomov. Po 25 letih (in več) se je bolnik že preveč namučil, da bi splezal iz svoje jame, vsak poskus se je pokazal kot Sizifovo delo. Zato je treba nehati tiščati glavo v pesek, ampak ugrizniti v to nepopularno kislo jabolko.
