Piše: Dr. Matevž Tomšič
Rezultati nedavnih parlamentarnih volitev v Italiji so v levem delu slovenske politike in javnosti povzročili pravi vihar. Šlo je za kombinacijo ogorčenja in zaskrbljenosti. Te volitve so namreč prepričljivo dobili »fašisti«. V resnici gre za koalicijo treh strank desno od sredine, kjer je največja med njimi, Bratje Italije (ki jih, paradoksalno, vodi ženska), pogosto označena za »postfašistično« ali »neofašistično«, češ da je nastala iz naslednice fašističnega gibanja ter da se mnogi njeni člani navdušujejo nad Benitom Mussolinijem in njegovo vladavino. In uspeh te stranke naj bi predstavljal veliko grožnjo za Italijo, Slovenijo, Evropo – in verjetno tudi svet kot celoto.
Vendar je stvar, kar zadeva izvor in profil te stranke, bistveno bolj zapletena. Njena daljna predhodnica je bilo res Socialno gibanje, ki je izhajalo iz fašističnih struktur (oni so bili torej pravi »postfašisti«), vendar se je to že v začetku 90. let prejšnjega stoletja pod vodstvom Gianfranca Finija transformiralo v Nacionalno zavezništvo, kasneje pa združilo v Ljudstvo svobode, ki ga je vodil dolgoletni premier Silvio Berlusconi. Ko je ta stranka razpadla, so leta 2012 na njenem pogorišču med drugim nastali Bratje Italije (ime so si nadeli po prvem verzu italijanske državne himne). Vodilna stranka prihodnje vladajoče koalicije je torej relativno nova politična organizacija; pri tem njena predsednica in najverjetnejša nova italijanska premierka Giorgia Meloni odkrito zavrača fašistično dediščino.
Zanimivo je, da tistim, ki Brate Italije povezujejo s fašizmom, niti po naključju ne pride na pamet, da bi slovenske Socialne demokrate povezovali s komunizmom, da bi jih denimo označevali za »neokomuniste«, čeprav so tu povezave precej očitnejše. Melonijevi očitajo izjave, naklonjene dučeju, ki so stare nekaj desetletij, medtem ko se je voditeljica Socialnih demokratov Tanja Fajon pred nekaj leti hodila klanjat komunističnemu samodržcu Borisu Kidriču. Delež tistih, ki se imajo za »ponosne naslednike zveze komunistov« (prosto po nekdanjem poslancu Marku Koprivcu), je v tej stranki zelo verjetno večji, kot je delež podpornikov fašizma med strankarskimi kolegi Melonijeve. Da ne govorimo o stranki Levica, ki odkrito poveličuje nekdanji komunistični režim, pa je dominantni mediji ne označujejo za »skrajno« tako kot Brate Italije, čeprav so ti po vseh kriterijih manj skrajni od nje.
Nekateri širijo strahove, da bo nova vlada našo zahodno sosedo pridružila skupini »neliberalnih« držav (kot sta domnevno Poljska in Madžarska), poleg tega naj bi s svojim evroskepticizmom ogrozila politično stabilnost Evropske unije. Vendar do sedaj vodilni ljudje zmagovite koalicije niso z ničimer pokazali, da ne bi bili pripravljeni slediti skupnim evropskim usmeritvam. Še več, Giorgia Meloni je odločna zagovornica evropske pomoči Ukrajini in ukrepov zoper Rusijo zaradi njene militaristične in osvajalske politike; bistveno bolj odločna, kot so vodilni ljudje slovenske vlade.
Fašizacija nasprotnikov – domačih kot tujih – je postala v Sloveniji malodane del »folklore«. Vendar pa to ni nekaj, kar bilo omejeno samo na naše domače loge. V zadnjih letih postaja sestavni del diskurza dela zahodne levice. Pri tem je opredelitev tega, kdo vse je »fašist«, zelo ohlapna in nima več kakšne posebne zveze z zgodovinskim fašizmom. Dandanes je za takšnega lahko označen praktično vsak, ki javno zavrača ideološke postulate nove levice in ki aktivno nasprotuje domislicam, ki jih producira njena politika. Dovolj je, da nekdo nasprotuje množičnim migracijam ali istospolnim porokam in posvojitvam. Tovrstno žigosanje je mogoče torej šteti za orožje, ki služi utišanju političnih nasprotnikov.
