10 C
Ljubljana
petek, 19 aprila, 2024

Vse na naš račun

Pride čas, ko je treba narediti premor, se ustaviti, pogledati, kam drvimo, in se zamisliti, ali je to nekaj, kar si sploh želimo. Ali je to sploh dobro za nas, ali nam je v kakršnokoli korist. Evropska unija je institucija, kjer bogati bogatijo na račun ubogih. Izkoriščanje revnejših držav pa spremlja deljenje bombončkov, s katerimi se ustvarja vtis, da želijo pomagati, da bi vsi dosegli enak standard. Končni račun je ne glede na vse vedno v prid bogatim državam in vedno na škodo revnejših. Da, tudi Slovenije. In medtem ko je oslu ponujen korenček, osel nosi tovor svojega lastnika. Osliček v tej zgodbi je tudi Slovenija.

 

Evropska komisarka za notranje zadeve Ylva Johansson v tem času že obljublja, da se pripravlja nov zakonodajni sveženj, ki bo izenačil “neredne” (beri nezakonite) in redne (t.j. zakonite) migrante. Marakeš postaja realnost. Vsi izgovori, da gre za nezavezujoč sporazum, so se izkazali za lažne. Vsi njegovi podporniki za lažnivce. Za Johanssonovo 200 tisoč ilegalcev na leto, ki čez noč postanejo legalni, predstavlja “obogatitev”. Sam raje izberem revščino zunaj EU kot pa to kulturno bogastvo, ki vodi v uničenje stare celine.

Pregovorna evropska solidarnost se konča, ko pride do prvih znakov krize. Te humane in solidarne države, ki bi rade sprejele horde ljudi iz držav tretjega sveta in jih kakor kačo tesno prižele k svojim prsim, bodo prve, ki bodo državam članicam odklonile kakršnokoli pomoč v času krize. Pri EU ni “v dobrem in slabem”, je samo v dobrem in samo v dobro močnih, vplivnih in bogatih (beri Nemčija in druga starozahodna blokovska klika). Za preostale so tu samo drobtine. Preostali so kokoši, ki jih pitajo za zakol in jajca.

Koronakriza znova razgalila slabosti EU
Da nekaj v evropski “družini” hudo smrdi, je jasno že dalj časa. Nigelu Farageu gredo vse pohvale za njegovo več desetletij dolgo prizadevanje, da reši Veliko Britanijo iz okovov EU. To ne pomeni, da se je stanje na Otoku čez noč popravilo, a ostaja upanje, da se bo sčasoma spremenilo, saj obstajajo pogoji za to. V EU tega ni. Lahko bi naštevali, kaj vse so težave EU, lahko bi razpravljali o motivih, ki sploh pripeljejo do tako hudih razpok v načinu mišljenja med posamezniki. Lahko pa samo naštejemo zadnje tri krize, ki so zajele EU. Začelo se je leta 2008 s finančno krizo. Ceno za “nespametno” vlaganje nemških investicijskih bank so morali plačati Grki. Potem je leta 2015 prišlo do migrantske krize, ki jo je izzvala nemška kanclerka Angela Merkel. Ceno so morale tedaj plačati države južne in jugovzhodne Evrope. Nemci so menda potrebovali vse zdravnike in inženirje, a jim ni bilo do tega, da bi jih uvozili direktno z letali. Od takrat je horda migrantov, ki vsak dan kaplja v Evropo, postala nova normalnost. Zadnja kriza, v katero je padla EU, pa je koronakriza. In spet se je pokazala ta pregovorna solidarnost, kjer je na koncu dneva vsak zase.

Foto: epa

Piko na i je te dni postavil potencialni naslednik Merklove Friedrich Merz, ki je v intervjuju za Reuters dejal, da EU ne sme postati “transfer unija”, v kateri bi bogate države pomagale revnejšim. V isti sapi pa je poudaril, kako je treba obvarovati evropsko industrijo pred “zunanjo konkurenco”, kakršne so ZDA in Kitajska. Evropska industrija je v tem primeru politično korekten izraz za nemško industrijo. Vi jih živite, vi jih hranite, vi jih izobrazite, mi pa jih bomo zaposlili, je nemška mantra. V zameno dobite obljubo, da bo EU financirala neke nepomembne projekte, ki še zdaleč ne odtehtajo vseh vaših ljudi, ki smo vam jih medtem pokradli. Naši ljudje so tako samo številke, gorivo za nemško industrijo.

Prost pretok ljudi in blaga se je tako izkazal za strup, ki smo ga z veseljem dolga leta pili, misleč, da je to okus svobode, neodvisnosti. V resnici smo bili samo vedno bolj lačna kokoš, vesela vsakega zrna, s katerim jo pripravljajo na zakol. Dobili smo evro, zaradi česar se je čez noč vse podražilo. Dobili smo Erasmus, zaradi katerega študentje po končanem študiju še veliko laže in raje zapustijo svojo domovino in odidejo nekam, kjer so plače višje. Edini nacionalni interesi v Bruslju so interesi EU. Interesi EU pa so interesi Nemčije. Pride čas za razmislek. Pride čas, da se vprašamo, zaradi česa je sploh vredno biti v EU. Zakaj biti slabo plačani vazal četrtega rajha?

Ivan Šokić

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine