Piše: Bogdan Sajovic
Spet smo v vsakoletnem ciklu majske blaznosti in poslušamo partizansko pravljičarstvo. Kako so nas osvobodili in jim moramo biti hvaležni, ker drugače bi govorili nemško ali nekaj.
No, Slovenci smo ohranili svoj jezik, četudi smo več kot tisoč let živeli v različnih germanskih državnih tvorbah. V zadnji pred osemdesetimi leti se je slovenščina slišala na ljubljanskih ulicah in šolah, v uradih in gostilnah ter teatrih. Pa tudi v policiji in pri domobrancih. Delovali sta tako univerza kot Akademija znanosti in umetnosti, ki pa je šele pod nacifašisti lahko dodala k imenu »slovenska«, saj prej bratje Srbi tega niso dovolili.
No, narodnoosvobodilni partizani so takoj po zmagi besedo »slovenska« iz imena akademije spet umaknili, ker ni bilo na liniji »bratstva in edinstva«. Takoj po nastanku leta 1944 je SNVZ ali primorsko domobranstvo po Tržaškem in Goriškem ustanovilo več slovenskih časnikov in revij, vpeljalo spet slovenščino v urade in v Gorici odprlo slovensko gimnazijo. In nemški naciji niso imeli nič proti. No, po vojni pa so narodnoosvobodilni partizani gimnazijo in celotno Gorico po ukazu Moskve in Beograda prepustili Italiji. Za slovansko bratijo so očitno Italijani celo tedaj, ko so poraženi fašisti bolj cenjeni od zmagovitih slovenskih partizanov. To pa ne moti velikega dela milih mi sonarodnjakov, da se ne bi skušali na vsak način zavleči v vele slovanske moskovsko-beograjske zadnjice.
In zato jim iz proračuna financiramo kulturna društva, spodbujamo njihovo priseljevanje in postopoma spreminjamo deželico na sončni strani Alp v balkansko tvorbo, v kateri se vse bolj uveljavlja nekakšna jugoslovenščina. Ampak kaj bi to, vsaj nemško ne govorimo …
