7.7 C
Ljubljana
sobota, 27 februarja, 2021

Jože Biščak: Vrnitev generacije otrok

Neverjetna skrb, ki jo zadnje čase izražajo »strokovnjaki« za filozofijo, sociologijo, psihologijo in še kdo, da otroci že mesec in pol niso v šolah ter da bo to pustilo posledice, je razumljiva. Globoka država izgublja nadzor nad indoktrinacijo otrok, zato njeni priveski kričijo, da je spletno izobraževanje neučinkovito. Za razliko od večine učiteljev, ki svoja opažanje delijo po družbenih omrežjih, češ da so otroci zdaj celo bolj zavzeti in dojemljivi za snov, kot so bili v šoli. In v tem grmu tiči zajec.

V spletnem Časorisu (TUKAJ) klinična psihologinja Mateja Hudoklin iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše pravi, da se v šoli »otroci družijo, navezujejo stike z vrstniki in odraslimi, se urijo v socialnih veščinah, učijo se uravnavati svoje vedenjske in čustvene odzive«, da zadovoljujejo »tudi tiste potrebe, ki bi jih moralo zadovoljevati ožje otrokovo okolje« in da so otroci v šoli »na varnem, na toplem, niso lačni in niso žejni«.

Najbrž ste opazili, da »strokovnjake« skrbi vse drugo, le znanje ne. Čeprav je šola tista institucija, ki bi v prvi vrsti morala dati otroku prav slednje. A to je za sodobne progresivce nazadnjaško, preveč konservativno, moderno je namreč razmišljanje (in za njih tudi edino pravilno), da otroci pripadajo državi in jih morajo vzgojiti po svoji podobi.

Želja, da bi država namesto staršev vzgajala otroke ter jih naredila ubogljive in upogljive, je seveda že starodavna, idejo pa so vendarle do konca izpilili v nekdanji Sovjetski zvezi. Ideologinja te doktrine je bila židinja Zlata Ionovna Lilina, rojena Bernstein. Poblaznela Stalinova aktivistka je v prvi polovici 20. stoletja izjavila: »Otroke moramo odstraniti iz grobega vpliva družine. Mi jih moramo prevzeti, naj to povemo neposredno, jih nacionaliziramo. Od prvih dni svojega življenja bodo pod koristnim vplivom vrtcev in komunističnih šol. Tam bodo prejeli ABC komunizma. Tam bodo odraščali kot pravi komunisti.« To razmišljanje so kasneje posvojile vse socialistične države, vključno z nekdanjo SFRJ, saj je bilo individualno razmišljanje zatirano, kolektivni duh je slavil socialistično revolucijo. Na zahodu je bilo nekoliko drugače. Sovjetsko agendo (seveda prilagojeno “demokraciji”) je prevzel kulturni marksizem, zastavonoše so postale feministke. Najbolj znana med njimi, Simone de Beauvoir, je menila, da nobena ženska ne bi smela ostati doma in vzgajati svoje otroke, ker je to ostanek buržoaznega sistema iz 19. stoletja. 

Seveda, otroci se bodo vrnili v šolske klopi. Kdaj, tega danes ne ve nihče. A nekaj je gotovo: starši bodo bolj pozorni, v kaj izobraževalni sistem vzgaja njihove potomce. Doma jih najbrž ne učijo natikanja kondomov, fantkov ne preoblačijo v deklice in obratno, teorija spolov je v zavetju doma pozabljena in za večino staršev retardirana agenda, multikulturalizem je prav tako za večino tema, ki jo starši ne spustijo prek domačega praga, mogoče so otroci s starši spet začeli moliti in se pokrižati preden zaužijejo kosilo ali večerjo.

In doma bodo otroci slejkoprej iz gole radovednosti bolj raziskali dom in videli, kaj so njihovi starši in stari starši brali, poslušali in gledali. Povsem mogoče je, da se jim bo prebudil prastari čut presoje za lepo, klasično in resnično nadarjenost, vsiljeno modno (dandanašnji mainstream) se jim bo nenadoma zazdelo diletantsko, nekaj, kar bolj sodi v cirkus ali zadnjo sobo v galeriji, kot pa na oder, muzej ali nacionalno televizijo. Levičarski avantgardizem na vseh področjih se bo za njih spremenil v nekaj, česar del nočejo biti več, niti ne želijo to postati. In mogoče, pravim mogoče, bo to pripomoglo, da bomo nekje v prihodnosti dobili nove Prešerne. Balantiče, Cankarje, Kobilice, Plečnike, Jame, Pestnerje in Groharje, mogoče celo svetovnega slovesa: Cummingse, Tolstoje, Čajkovske, Mozarte, Ajvazovske ali Monete. Neprecenljivo bo, ko bodo brez od zunaj vsiljene indoktrinacije spet dobili občutek za dobro in slabo.

Tudi zato Martina Vuk, državna sekretarka na ministrstvu za izobraževanje, »nori« na Twitterju: »Pet (5!) tednov do zdaj. Pa še vsaj dva tedna sta pred nami. To pa je že 20% pouka v enem šolskem letu. Ko ne vemo, kako in koliko otroci res napredujejo. Kje so še vse ostale posledice… Zato je več kot pravi čas, da se vprašamo – kako dolgo še?«

Globoka država je očitno že zelo nervozna, otrokov dom zanjo predstavlja resno grožnjo, češ otroci se bodo doma privzgojili »nestrpnih in dogmatičnih stališč«. Starši otrok zagotovo ne bodo učili, da je 2 + 2 = 3, ne bodo jim vbijali v glavo, da je Zemlja ploščata in da se Sonce vrti okoli našega planeta. Bojazen dušebrižnikov je drugje – da bi se učenci utirili nazaj v normalno in zdravo razmišljanje. Starše bodo poslušali, ko bodo razpravljali, da ni umetnost dojiti pse, ampak blaznost; obvarovali jih bodo priročnika Mavrica v žepu; nobenega LGBT krožka ali obiska festivala gejevskega filma ne bo; da ne obstaja sovražni govor, ampak kot ustavno zagotovljena pravica le svoboda govora.

Postkoronavirusni čas bo v izobraževanje prinesel dramatične spremembe. Na bolje. Spoznanje staršev, da je šola na daljavo otroku dala golo znanje in da ga ni prek ekrana silila v dekadentne agende, bo odrešujoče in pravo olajšanje. Pomenilo bo, da je izobraževanje na domu in na daljavo vrnilo generacijo otrok.

Zadnje novice

Sorodne vsebine