Piše: Gašper Blažič
Primorsko imam rad. Morda bom s to trditvijo užalil Dolenjce, Gorenjce, Štajerce, Pomurce (no, Prekmurce), Notranjce, Belokrajnce in še koga. Vendar, Primorska je v moji zavesti tisti del naše države, ki prispeva svoj mediteranski delež k slovenski raznolikosti. Pot do Jadranskega morja pač vodi preko Primorske, prav tako pot v Italijo (in iz nje), tudi sama združuje svoj mediteranski temperament z alpskim – po dolini Soče navzgor. In prav ta regija je v novejši zgodovini večkrat krvavela: najprej zaradi soške fronte, ki je na tisoče ljudi pognala v beg, nato pa je bila zaradi umazane diplomacije Zahoda, ki je na svojo stran pridobil Italijo, priključena tej državi. Pazite – prav tu govorim o PRIKLJUČITVI.
Seveda, rekli boste, da govorim o fašizmu, o zatiranju slovenstva. Imperializem ter iredentizem, ki se je takrat širil iz Italije, je s fašizmom dobil še večji zagon. Tedanja kraljevina Italija je že za čase prve svetovne vojne zasedla Kobarid, nato pa se je morala zaradi velike ofenzive avstroogrske vojske iz njega umakniti. Tajna londonska pogodba iz leta 1915, ki je Italiji jamčila obilen vojni plen na račun centralnih sil (tudi habsburškega imperija, kamor smo Slovenci večinoma spadali), je pet let kasneje dokončno postala legalna z zloglasno rapalsko pogodbo – ker je bila s tem dejanjem Primorska tudi mednarodno pravno legalno priključena (!!) Italiji. Leto 1920 je bilo tudi sicer zelo nesrečno za projekt Zedinjene Slovenije: če je ustanovitev kratkotrajne Države Slovencev, Hrvatov in Srbov jeseni 1918 dala nekaj upanja po razpadu habsburškega imperija, je streznitev prišla že zelo kmalu: ustanovitev Kraljevine SHS je v resnici pomenila samo priključitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov (!!) tedanji kraljevini Srbiji. Vrstni red narodov se je zamenjalo: nenadoma so bili Srbi na prvem mestu, Slovenci pa na zadnjem. Koroška pa je v večjem delu preko plebiscita postala del nove avstrijske prve republike, ki jo je Adolf Hitler dvajset let po nastanku priključil (!!) Tretjemu rajhu.
Primorska kot »prikolica«?
Ste opazili, kolikokrat sem v dosedanjem besedilu uporabil »priključitev«? Govorimo namreč o anektiranju oziroma »anšlusu« nekega ozemlja. Ko so leta 1941 sile osi vdrle v tedanjo Kraljevino Jugoslavijo (bivšo Kraljevino SHS), je bilo razkosano še preostalo slovensko ozemlje. Italijansko okupacijsko cono so poimenovali »Ljubljanska pokrajina«, saj so jo pred tem – priključili Italiji. Medtem ko so Nemci Gorenjsko in Štajersko priključili Tretjemu rajhu. Spet nezakonito, saj te priključitve niso imele nobene podlage v mednarodnem pravu. Madžari (no, njihova vojska, ki je bila del sil osi) pa so znova vdrli v Prekmurje, ki je bilo dobrih dvajset let pred tem že združeno z matično domovino.
Ko smo že pri Prekmurju: prva Janševa vlada je tudi za Prekmurce uvedla praznik. To je praznik združitve Prekmurja z matično domovino, kot je to določila pariška mirovna pogodba iz leta 1919. Ta del zgodovine je sicer za Madžarsko zelo boleč, saj je s trianonsko pogodbo (1920), ki je bila seveda posledica pariške mirovne pogodbe, izgubila velik del svojega ozemlja. No, za Prekmurje (kakor dandanes rečemo nekdanji ogrski Sloveniji, ki je obsegala tudi Porabje) dandanes vsaj zaenkrat še nihče ne zahteva, da se besedo »združitev« nadomesti z besedo »priključitev«. Vendar, če bo sedanji vladajoči koaliciji v primeru Primorske dokončno uspelo s »priključitvijo«, je samo vprašanje časa, kdaj bo tranzicijska levica na podoben način onečastila tudi Prekmurje.
O tem, zakaj je uporaba besede »priključitev« v primeru Primorske neupravičena in celo žaljiva, ne bom še enkrat pisal – o tem je bilo že veliko povedanega že v preteklosti, ko je s podobnimi idejami (neuspešno) v javnost prihajal tedanji državnozborski, danes pa evropski poslanec Matjaž Nemec. No, dandanes ga je v tem uspešno nasledila strankarska kolegica Meira Hot. A pustimo to.
Preimenovanje praznika je »bananin olupek«
Zagotovo pa ima ta spolitiziran projekt preimenovanja praznika, ki ga je leta 2007 uvedla prva Janševa vlada (pred njo so se tedanje LDS-vlade na to požvižgale!), trojni namen. Poglejmo.
- Prvi namen takšnega preimenovanja je titoistično motiviran monopol nad zgodovino ter manipulacija z zgodovinskimi dejstvi, kar vključuje tudi vsiljevanje že zdavnaj preseženih religijskih mitomanskih falzifikatov titoizma. Primorska je bila, razen sedanjih obalnih predelov Istre, kjer je v mestih prevladovalo italijansko prebivalstvo, vedno slovenska. V veliki večini so primorski Slovenci v zgodovini spadali v habsburški imperij. Le del slovenstva na zahodnem robu slovenskega etničnega ozemlja je v zgodovini spadal pod Beneško republiko (zato še danes ta del imenujemo Beneška Slovenija ali Benečija, ki jo moramo razlikovati od italijanske pokrajine Veneto!), vendar je že tedanji beneški sistem terjal kulturno in jezikovno poenotenje, zato je imel še precej manj posluha do tam živečih Slovencev v primerjavi z »ječo narodov«, kot smo nekdaj imenovali avstrijsko cesarstvo. Lahko bi torej podobno govorili o (ponovni) združitvi Primorske z matično domovino v letu 1947, ko je druga pariška mirovna konferenca poskrbela za vrnitev večjega dela Primorske, leta 1954 pa je londonski memorandum z razpustom Svobodnega tržaškega ozemlja novi Jugoslaviji vrnil Istro, ne pa tudi Trsta in Gorice. Pa čeprav je bila celotna slovenska obala od Trsta do Štivana zgodovinsko poseljena s slovenskim prebivalstvom – enako velja za kraški pas v zaledju te obale, saj Trsta niso hoteli narediti za nekakšno italijansko eksarhijo po modelu Kaliningrada. Podobno velja tudi za zahodno Goriško ter zahodni del Goriških Brd, ki je danes pod Italijo. Če vsi tisti neotitoisti uvajanje pojma »priključitev« zagovarjajo s tem, da Primorska v zgodovini nikoli ni bila »naša«, pozabljajo, da za Prekmurje to še bolj velja, saj je bil zgodovinsko dolga stoletja del Ogrske. Ali je torej Slovenija (oziroma Kraljevina SHS leta 1919) anektirala Prekmurje? Odgovor je NE. Prekmurje je bilo z matično domovino združeno po zaslugi mirovne konference v Parizu, kar je bil majhen obliž na slovensko rano zaradi izgube Koroške in Primorske.
- Drugi namen preimenovanja iz »vrnitve« v »priključitev« je očitno tudi v glorificiranju povojne komunistične oblasti, ki naj bi Sloveniji priborila Primorsko. Z drugimi besedami: Primorsko naj bi Titova vojska »priključila«, vsaj tako nas skozi vrstice sedaj prepričujejo nosilci sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil. Resnica pa je precej drugačna: v drugi svetovni vojni Zahod ni mogel več nasesti ponovni italijanski taktiki, ki je bila deja vu iz časa prve vojne. Leta 1943 je fašistična oblast padla, Italijo pa so zasedli Nemci, kar je pomenilo tudi nemško zasedbo Primorske in t. i. Ljubljanske pokrajine (tj. Ljubljane z Notranjsko, Dolenjsko in Belo krajino, kjer je sicer obstajalo t. i. »osvobojeno ozemlje«). Titova vojska bi lahko po padcu Mussolinijevega režima sicer zasedla to področje, vendar ga ni. Namesto tega je oborožene italijanske enote, ki so imele v rokah topništvo, uporabila za svoje umazane revolucionarne cilje pri brutalnem napadu na Turjaški grad ter na Grčarice. Kjer so bili glavna tarča Slovenci v protirevolucionarnih enotah (vaške straže in Jugoslovanska vojska v domovini). In kar je pri tem najbolj ironično, je to, da so bili oboji s strani komunistov smatrani kot zavezniki fašistične Italije, pripadniki italijanskega topništva pa so jih kljub temu napadli in povzročili strahovito morijo, ki je v končni fazi pripeljala do nastanka domobranske vojske konec leta 1943. Ko je bil leta 1945 vendarle dokončno razbit tudi nemški vojaški stroj, so si komunisti za nekaj časa za svojo glavno postojanko izbrali Trst, kjer pa jim ni šlo za uresničevanje nacionalnih, ampak revolucionarnih ciljev, tudi v računicah, da bi v Italiji zavladala Komunistična partija Italije (kar pa se ni zgodilo). Nazadnje pa je morala Titova vojska zapustiti Trst, glavno vlogo pa so prevzeli Angleži, ki so že risali razmejitveno črto s Stalinovo interesno sfero. In je hitro postalo jasno, da s parolami »Trst je naš« ne bo nič. To se je dokončno pokazalo leta 1954, ko je Trst dokončno postal del Italije. Mednarodna politika je po uničujoči vojni morala popraviti napako iz leta 1915, zato ne preseneča, da je bil dokončni sklep o razpustitvi Svobodnega tržaškega ozemlja spet sprejet v – Londonu. In to že nekaj let po tistem, ko je jugoslovanski komunistični režim na sodišča postavljal »angleške vohune«, ne glede na to, da so bili leta 1945 Britanci tudi z vračanjem vojnih ujetnikov s Koroške zanesljivi zavezniki Titovega režima. Slednji torej ni imel veliko zaslug pri vrnitvi Primorske. Kvečjemu nasprotno: rdeči režim, ki so ga v lokalnem primorskem okolju sestavljali tudi bivši črnosrajčniki (ki so po pričevanju tamkajšnjih prebivalcev še nekaj let pred koncem druge svetovne vojne ponosno nosili svoj fašistični cof do pasu!), je na izjemno brutalen način preganjal demokratično usmerjene Primorce. Ki so bili v veliki večini podporniki OF. Obenem so v kraške jame (fojbe) zmetale tudi pripadnike drugih narodov, česar seveda zahodni zavezniki niso mogli spregledati. Le kdo bi lahko razumel to izrojeno ironijo? Ergo: Tito ni »priključil« Primorske, pač pa jo je bil pripravljen žrtvovati Italiji, če bi slednja postala komunistična država.
- In končno, ne pozabimo, da je projekt preimenovanja praznika namenjen vnašanju novih delitev v slovenski prostor, tudi z namenom, da se preusmerja pozornost od bistvenih tem. Sedanja koalicija pač potrebuje tovrstne »bananine olupke«, ki jih nastavlja ne samo opoziciji, ampak tudi kritični civilni družbi in vsej slovenski javnosti. Mnogi bodo mislili, da gre tu v spremembi ene besede zgolj za prepir o oslovi senci. Vladajoča koalicija prav na to resno računa – ko opravi s Primorsko, bodo sledile nove kosti za glodanje. Vse po modelu: deli in vladaj. Ne dopustimo tega!
