6.1 C
Ljubljana
četrtek, 25 aprila, 2024

Vrednote nas vodijo k zadovoljstvu, zato jih branimo

Piše: Davorin Kopše

Vrednote delimo na družbene, moralne, estetske, osebne in podobno. Na tem temelju lahko ugotovimo, da so splošne ali/in konkretne. So vedno pozitivne, zato jim dajemo visoko načelno vrednost in so zaradi teh lastnosti postavljene na sam vrh prioritet. Želim razviti misel o vrednotah kot temeljih za vse dobro, za kar si prizadevamo in kar dosežemo.

Od vekomaj so poskušali eni narodi prevladati nad drugimi tako, da so jim poskušali ali so jim vsilili svoje vrednote. Žal se je s hitrejšim tempom življenja in globalizacijo pospešila tudi ta aktivnost. Najbolj sramotno pa je dejstvo, da ponekod pri tem sodelujejo člani lastne skupnosti. Tako je pri nas in tako je po svetu. Predvsem v Evropski uniji, kot vidimo.

Pogosto slišimo, da je Slovence in slovenstvo ohranila kultura in jezik. Res je, vendar se to ne bi zgodilo, če ne bi imeli vrednot, ki so ohranile odnos do obojega navedenega in slovenstva nasploh. Utemeljitev moralnih vrednot, ki so se prijele tudi kot družbene vrednote, lahko mirno pripišemo tudi slovenski katoliški cerkvi, ki je s svojimi zavednimi duhovniki skrbela za konsistentno usmerjanju družbe k ustvarjalnosti, poštenju, medsebojnemu spoštovanju, razvoju jezika in podobno.

Slovenci in vrednote
Vse več je dokazov, da Slovenci nismo prišli izza Karpatov, kot so nam poskušali dopovedati, ampak smo na tem območju in širše prisotni že vsaj nekaj tisoč let. Na podlagi tega lahko trdimo, da tudi svoje vrednote razvijamo že tisoče let in so vezane tako na človeka kot na slovensko zemljo. Medsebojni odnosi in način življenja sta nas poleg drugih vplivov krepila in oblikovala do današnjega dne. Seveda so nas ves čas ogrožala druga ljudstva, ki so vdirala na naša območja. Nekateri so nas poskušali izriniti ali podrediti, mnogi pa so spoznali talente in so z našimi predniki z veseljem sodelovali in trgovali.

V 15. in 16. stoletju so vpadali Turki in njihovi podaniki z Balkana. Večinoma smo jih odbijali ali se pred njimi kako drugače obvarovali v gradovih in drugih utrdbah, na koncu pa smo dali pomemben prispevek k njihovemu dokončnemu izgonu. Na to nas najbolj spominja bitka pri Sisku leta 1593. S tamkajšnjo zmago so se turški vpadi končali in krščanski svet je bil rešen. Do danes, ko je ponovno ogrožen način življenja, ki v Evropi temelji na krščanstvu.

Vsiljevanje vrednot
Slovenci smo v Jugoslaviji močno čutili pritiske in poskuse, da bi nas naredili Jugoslovane. Že v tistem času so se čutili pritiski migracij, ki naj bi bile ekonomske. Ker je bila Slovenija najbolj razvita republika, je bila znotraj federacije obljubljena dežela. V tistem času se spomnim odnosa prišlekov. Bili so različni. Eni so se prilagodili, ker so v tem videli smisel zaradi lažjega sobivanja, drugi pa te potrebe niso čutili. Najpogostejši izgovor oziroma pojasnilo je bilo, da jim tega ni treba, saj da so v isti državi, kjer je vse enako njihovo. V tistem času je bilo to za oblasti in vladajočo komunistično partijo povsem normalno in razen posameznikov se s tem ni nihče ukvarjal. Pa še ti so tako kot o drugih perečih vprašanjih v diktaturi govorili na skrivaj.

Ampak danes nimamo več diktature in nismo več sestavni del Jugoslavije. Odločili smo se za vključitev v demokratične tokove znotraj Evropske unije, kjer smo enakopravni člani, glede urejanja mnogih zadev pa smo obdržali suverenost. No, včasih se zdi, da je to le na papirju. Leta 2015 so se nam zgodile množične migracije, ki so bile v EU na tiho odobrene, čeprav nezakonite in proti volji večine ljudi. Vsi tisti tujci, ki z nami večinoma ne delijo nikakršnih vrednot, so zdaj v EU, kjer so se razkropili. Vlade posameznih držav so jim dovolile obdržati njihov način življenja in običaje, ki pa so največkrat vsaj moteči, nemalokrat pa nesprejemljivi.

Ekonomski migranti (Foto: Twitter)

Nekateri so z njimi začutili solidarnost pri poročanju z mladoletnimi deklicami, posilstva so začeli razumeti kot del njihove kulture, roparski pohodi in nasilništvo pa so pripisali njihovi potrebi, da se daleč od doma sprostijo. Nekaj časa, a ne dolgo od serije terorističnih napadov po Evropi, smo nanje že pozabili. Takrat smo se zgražali, bili smo jezni in obupani. Iz nemoči smo na kraje dogodkov nosili cvetje in prižigali rože.

V naravi ljudi je, da slabe stvari hitro pospravijo v podzavest in poskušajo živeti čim bolj normalno naprej. Vsi ti ljudje še vedno živijo nekje med nami, imajo ali imeli bodo otroke, ki jih bodo vzgajali v duhu svojih vrednot, in nam se bo spet še bolj zmanjšal prostor. Naše vrednote bomo gojili potihoma in se umikali nečemu tujemu. Mnogi so že umaknili krščanske križe z javnih prostorov, mimo pa hodimo molče in sklonjenih glav. Da ja ne bi bilo kaj narobe. Oni tega občutka, »da ja ne bi bilo kaj narobe«, nimajo, njihove glave pa so pokončne.

Izvoz demokracije Afganistan
V Afganistanu imajo svoje vrednote, ki jih mi ne razumemo in jih zavračamo. Ampak … Ko so šle stvari tako daleč, da se je iz Afganistana začel neposredno izvažati terorizem, se je zahodni svet odločil, da bo tam spremenil običaje. Po ugrabitvah letal in napadih v Združenih državah Amerike na Svetovni trgovinski center ter celo poskusu napada na Pentagon, se je dvignil vojaški stroj, ki je za dobo dvajsetih let zasedel Afganistan. Poskušali so modernizirati to državo po svoji meri. Uspelo jim je okrepiti šolski sistem in navidezno uvesti nekaj več demokracije in človekovih pravic po naših standardih.

Ni šlo, po dvajsetih letih so na njihovih tleh ponovno zmagale njihove vrednote. Tisti, ki so se vsa ta leta skrivali v gorskih in ruralnih predelih, so po umiku zavezniških sil prišli v mesta in jih bliskovito zasedli. Vsi smo mislili, da se jim bo na novo izurjena in oborožena vladna vojska uspešno uprla. Ampak se jim ni. Zakaj se jim ni? Ker so večinsko zmagale tamkajšnje vrednote – na kratko šeriat.

Posledice so že nastale in še bodo. Mnogi imajo ali bodo imeli težnjo priti k nam. Pa ne zato, da bi tukaj prevzeli naš način življenja. Njihove kulturne in druge značilnosti, ki jim oblikujejo dan, so drugačne od naših in naše so drugačne od njihovih. Ne sprejemamo načina drug drugega, zato je vsiljevanje nesmiselno. Zdi se, da smo v tem popustljivejši od njih, a to je le vrhnja plast. Vse ima meje. Spomnimo se še enkrat Siska.

Slovenstvo bo zagotovo obstalo, EU pa le morda
Evropska unija ni država, je zveza samostojnih in neodvisnih držav, ki o svojih vitalnih interesih po naravi stvari odločajo same. Nacionalne tvorbe so zgrajene na močnih naravnih povezavah med ljudmi, ki svoje vrednote razvijajo tisočletja. Med njimi je tudi Slovenija. Ko začutimo svojo ogroženost, dvignemo glavo in se potegnemo za svoje interese. Tudi ob nastanku afganistanske krize je bilo tako. Predsednik slovenske vlade je bil prvi, ki je javnosti sporočil, da odprtih humanitarnih koridorjev v Evropo ne bo. Sledijo mu tudi voditelji drugih držav. Skupaj imajo edini moč, da preglasijo vse posameznike, skupine in celo institucije. S konsenzom so dokazali, da želja in odločenost za obstoj še vedno živi. Če evropska birokracije tega ne bo sprejela, je nekega dne ne bo več. Države pa bodo brez dvoma ostale.

Da bi torej obstali in ohranili slovenstvo, moramo čuvati svoje vrednote. Vsiljene »vrednote«, kot so novi pristopi k reševanju posameznih vprašanj, nas vodijo v nezadovoljstvo, nazadnjaštvo in končen propad. Uvažanje tujih kultur da bi tisti in prilizovanje nenavadnim praksam nima perspektive. LGTB skupnost poskuša postati ideologija z nekakšnimi vsiljenimi vrednotami pri obravnavi teorije spolov. Svoje blodnje, ki zanikajo naravne zakonitosti, bi radi celo prenašali na učence osnovnih šol, kar jim do neke mere celo uspeva. Žal jih nekatere šole vabijo na predavanja učencem.

Slika je simbolična. (Foto: epa)

Vse to in še več so poskusi svetovnih levičarskih političnih progresivcev, ki že več kot sto let skušajo na različne načine razgraditi starodavne vrednote, da bi uveljavili nov svetovni red, kjer bi oni nadzorovali kaos.

Ohranile nas bodo torej vrednote slovenstva, ki se oblikujejo in dopolnjujejo že tisočletja. Samostojna država Slovenija temelji na vrednotah slovenske osamosvojitve po stoletnih sanjah. Pot, po kateri hodimo že več kot trideset let, je dokaz, da je to prava smer. Zavrnitev vsiljenih »vrednot«, s katerimi ne čutimo, in krepitev avtohtonih, ki so v nas, nas bodo torej ohranile tukaj takšne, kot smo in želimo biti.

Davorin Kopše je veteran vojne za Slovenijo, kandidat za evropskega poslanca ter aktiven državljan

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine