»Ljubljana, 3. maja 2001. Draga Vida! Prejel sem povabilo na tovariško srečanje ob šestdesetletnici VOS OF, kar štejem za prijaznost, da me še vedno štejete med svoje. Ko premišljujem o morebitni udeležbi, pa ne morem mimo nekaterih dogodkov zadnjega obdobja (…). Ti so se začeli, ko je znani JR (Janez Rugelj, op. p.) odšel v Avstrijo na ‘shujševalno kuro’. Malo pred tem je napisal nekakšno knjigo in me v posebnem poglavju orisal kot ‘dvojnega agenta’. (Očitno mu je glavo s tem napolnil kosovecLado Kocjan, ki se je o meni skrajno sovražno izražal proti Maši in gospej Kanonijevi, čeprav me ne pozna, o mojem delu pa ima nekakšno kosovsko stališče, ki sem ga lahko zaznal tudi pri drugih iz te branže). Posvetoval sem se z Lidijo Šentjurc, ki je dejala, naj se obrnem na častno razsodišče ZKS. To sem storil kot medvojni vosovec.
Odločitev sodišča je bila, kot pravimo ‘okrugla pa na čošak’ (okrogla pa na vogal, op. p.). Vendar me je takratni predsednik vosovske organizacije Stane Kolman kar silil, da to stališče sprejmem. Ker ga nisem, je bil užaljen, enako Lidija Šentjurčeva. Moja reakcija je bila dokončna: zamrznil svoj odnos do partije in prekinil tudi sodelovanje v VOS, kjer sem bil, kot ti je verjetno znano, v prejšnjem obdobju dovolj aktiven …«
Tako se bere pismo vosovca, specializiranega za »klerikalce«, pravnika in zdravnika nevropsihiatra Miloša Frančiška Kobala v njegovih spominih Osuto cvetje življenja (2014). Kobal je namreč odpisal tov. Vidi Kulovec, ko ga je ta aprila 2001 (!) povabila na tovariško srečanje ob šestdesetletnici VOS OF. Pokojni psihiater Janez Rugelj, »ki je najprej koketiral z disidentstvom« (tako meni Kobal), je Kobala počasi iz dvojnega agenta prekrstil v »udbovskega psihiatra«, za njegove zaščitnike pa je po vrsti navedel Vinka Hafnerja, Sergeja Kraigherja, Mitjo Ribičiča, Marka Bulca, Lada Kocjana in Milana Kučana. Podoba današnje (vosovsko psihiatrične) Slovenije. Več v eni od prihodnjih številk Demokracije.
Pokojni Kobal je bil v letih 1967−1996 zaposlen na Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani, ki jo je 1968−80 tudi vodil. Njegovi učenci so še danes aktivni.
