Dr. Janez Juhant: Duhovne rane ozdravlja dotik srca

Piše: Dr. Janez Juhant, teolog in filozof, predsednik Društva Združeni ob lipi sprave, publicist 

Sodobniki smo zaznamovani vsaj s štirimi travmami, posebno še tisti, ki so nas zadeli hujši osebni in družbeni pretresi.

Krščanski človek zadnjih stoletij se je otresel Boga in na njegov prestol postavil samega sebe ter hotel zbrisati v sebi Božjo podobo.  Vidno znamenje tega je francoska revolucija, kjer so na oltar Notre-Dame postavila žensko, ki je postala največja žrtev nove družbene samovolje. Travma nove vere, da bo razum zavladal svetu, se je sprevrgla v obsedenost s svojevoljnim in tehničnim obvladovanjem ljudi. Ne svoboda, enakost in bratstvo, kaj šele srčnost, pač pa brezmejno nasilje nad človekom, ki ga simbolizira giljotina, je prišlo nad človeštvo. Odsevi te spremembe odmevajo ne le v Franciji pač pa po vsem svetu do danes. Svoboda se je sprevrgla v travmo nesvobodnih.

Totalitarizmi in travma zastrašenih

Totalitarni sistemi so le nadgradili to samovoljo; table desetih Božjih zapovedi in zapoved ljubezni so zamenjali s krutim obvladovanjem in zatiranjem ljudi. Naporno dialoško pot do resnice, sprave in sodelovanja, ki jo tlakuje vera v Boga, so izrinili slepilna laž, razdvajanje, uničevanje in iztrebljanje drugih in drugačnih v imenu razreda, rase, naroda. Namesto Boga je zavladal človeku omejeni, umrljivi, preračunljivi in brezsrčni človek, kot je zapisal Berdjajev. Neobriti, surovi, nečloveški obrazi so zatrli kali sočutja, človeškosti in milosti. Vero v Boga so revolucionarji nadomestili z obsedenostjo z zlom in nasiljem nad ljudmi in jih utišali s travmo zastrašenih.

Mit stroja in travma potrošništva

Nasilneži so zato zatirali krščanstvo, ki spodbuja demokracijo in enakost, saj verni sprejemamo, da je človek ustvarjen po Božji podobi. Svet brez Boga pa išče tudi danes nadomestke v mehkem totalitarizmu, obvladovanju ljudi z zvijačo, zasičevanjem, potrošništvom. Izum – novoveški stroj – nam je olajšal življenje, a danes vse bolj grabi človeka za vrat in ga hoče uničiti. Samostojna Slovenija, vključena v te zahtevne svetovne tokove, je izpostavljena tem pritiskom. Na prefinjen način nas vse zapletajo v svoja omrežja, da postajamo odvisniki od stroja, potrošništva in propagande; obvladati nas hočeta mit stroja in travma potrošništva.

 Slovenska travma molka

Slovenci in vsi tranzicijski pohabljenci imamo zaradi nasilnega utišanja v polpreteklosti še dodatno težavo nepismenosti, kot je dejala pogumna žena, zaznamovani smo s travmo molka.

A verni se le bolje spoprijemamo s temi travmami. S predanostjo Bogu in molitvijo so se predniki, ki se jih spominjamo in zanje molimo v teh dneh, v križih, preizkušnjah in prizadetostih dvigali v nebo. Kljubovali so, umirali, a vztrajali v veri in resnici in odpuščali. Bog nam je tudi zaradi njihove zvestobe naklonil svobodno Slovenijo. V zvestobi resnici verni in ljudje dobre volje nekoč in danes očiščujemo spomin, da bi vsi svobodno zaživeli in prinašali blagoslov. Zato smo tudi danes poklicani, da vztrajamo in tudi vsem zavedenim očiščujemo spomin in jim dajemo zgled na poti k resnici, pravičnosti in spravi.

Sprava brez odgovornosti ni mogoča

Letos so v uredništvu Miša Jezernika in v založništvu UL (Znanstvena založba FF) izdali zbornik  Edinost, sreča, sprava, ki naj bi obravnaval spravo med Slovenci, a večina sodelavcev ni pripravljena prevzeti odgovornosti za slovenski razkol in za rane revolucije med vojno in po njej. Mahnič naj bi bil glavni krivec razkola, ne pa liberalci in komunisti. Malo je govora o zgodovinski resničnosti tragedije, ki so jo narodu dodatno povzročili revolucionarji od okupatorja zatrtih Slovencev.

Resnica osvobaja

Zato se je toliko bolj nujno dotakniti teh travm in pomagati drugim, da bo Slovenija zaživela v resnici, pravičnosti in zvestobi svojim izvorom. Travmatizirani potrebujejo pomoč, da bo vsak sam in njegov bližnji spoznal luč in odkril pot. Kdor zmore več, naj vztraja v resnici; zato smo kristjani in demokrati zavezani kljubovati lažem in biti luč na poti pristne človeškosti, blaginje in zdravja za vse. Resnica nas bo osvobodila, zato je notranje očiščenje vsakega in vseh pogoj tudi za uspešno gospodarsko in politično kulturo in dobrobit vseh, posebej mladih, revolucionarno čiščenje nasprotnikov pa ostaja skušnjava komunistične laži.

Dialog, vera in ozdravljenje ran

Treba je pokopati mrtve, odpravljati simbole nasilja in se med seboj pogovarjati. Vztrajnost v dialogu tudi z gluhimi in s tistimi, ki nočejo prisluhniti, je izziv, ki odpira vrata upanja za Slovenijo. To milost daje pogovor z Bogom. Medvojni in povojni mučenci so v Bogu našli moč za vztrajanje in kljubovanje v resnici ter upanje v smrtnih stiskah. Naj nam bodo v tem zahtevnem času zgled in priprošnjiki. Krščanska pot je samoočiščevanje v dialogu z Bogom in med seboj ter vzpostavljanje pravičnosti in solidarnosti v družbi sodelovanja, dialoga in medsebojnega zaupanja. Živa vera odstranjuje gore, ki so jih zločinski sistemi postavili med nas in nas razdelili. Jezus veli izravnavati steze. Zato vse več ljudi spoznava nujnost vračanja k tej veri. Navsezadnje lahko le Bog, ki se mu odpremo, pozdravi globoke rane in očisti ter umije travmatični spomin. Prepustimo se njemu in vztrajajmo na tej poti verni in vsi demokrati ter skupaj gradimo Slovenijo sodelovanja, da bomo našli odrešenje vsi, saj je On milosten do tistih, ki se zatekajo k njemu! To je naše upanje in naša prihodnost.

(Besedilo je govor, ki ga je imel avtor ob Lipi sprave za verne duše. Prvotno je bilo objavljeno v reviji Demokracija.)

 

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine