Piše: Dr. Stane Granda
Ksantipa je zlobna, jezikava, žaljiva, prepirljiva ženska, ki uničuje normalno (zakonsko) življenje. Oznako, ime in vsebino pojmu je dala Sokratova soproga, se je pa definicija tega pojava, danes pojma, v stoletjih obogatila z novimi spoznanji in izkušnjami. Domnevam, da je mednarodno sprejeto oznako najbolje definirala njena omnipotentnost, gnadljiva gospa predsednica dr. Nataša Pirc Musar. Zoisovo priznanje, najmanj mednarodna ambasadorka znanosti, ji ne uide. Njen prispevek je večji kot Dončićev h košarki ali Nike Prevc k smučarskim skokom. Slovenci premalo cenimo svoje velike, svetovno pomembne rojak(inj)e. Niti Melania Trump niti Amy Klobuchar, novoizvoljena guvernerka Minnesote, je ne ogrožata.
Ksantipe niso klasične žene, zaradi katerih smo Slovenci stali in obstali. Niso sorodne Črtomirovi Bogomili, sv. Hemi Krški, Viridi Milanski, Prešernovi, Slomškovi in Cankarjevi – simbolom naših mater in drugih žensk, ki so videle človeško družbo v tvornem in spoštljivem sožitju med moškim in žensko –, ampak so pripadnice njihovega antipoda. Njihova značilnost ni samo geslo »my body, my choice” – v resnici moje telo, pravica tuje izbire in volje –, ampak videnje moške vloge v družbi in družini kot fizičnega in verbalno-psihičnega nasilja, ki ga morajo v enaki obliki in vsebini, intenzivneje, preseči v imenu vsebinsko prazne enakopravnosti med spoloma. Christe, salva, libera, exaudi nos!
Janez Janša je, kljub nasprotovanju Kučana, zlomil JLA, četrto najmočnejšo armado v Evropi. Bo uspel v obračunu s specialkami ksantipatije oziroma njihovo logorejo, njihovim najhujšim orožjem? Ne vsebina, ampak gostota, zlobnost in glasnost besed, dretje, ki zaduši nasprotnika, so njihov jezikavi meč. Pametni odnehajo. Še Izrael nima učinkovitega protiorožja. Njihovi protiraketni laserji in »jekleni ščit« proti iranskim in hutijevskim izstrelkom so neučinkoviti proti ksantipatiji.
Specialna ksantipatistična enota Slovenije: predsednica dr. Nataša Pirc Musar, Nika Kovač, mag. Alenka Bratušek, doc. dr. Asta Vrečko, Nataša Sukič, Lena Grgurevič, Tamara Vonta, Janja Sluga in Tereza Novak niso blagoglasni nonet, ki ogroža Slovenski oktet, ampak koncentracija in poosebljenje hrupa vseh nekdanjih slovenskih kamnolomov in mlinov za cement skupaj. Njihov umetniški vodja ni v rangu Valensa Voduška, ampak »kvaritona« slovenske demokracije Milana Kučana pod dirigentsko palico dr. Roberta Goloba. Solistka gospa predsednica občasno ne sledi intonaciji, ampak nastopa s samospevi. Pevovodja še gruljenja ne obvlada, zato pa je tako oblastiželjen, da bo Slovenija kmalu brez državnosti. Nekdanje tajkunstvo udbovskih krogov je nadgradil v državo korupcije, ki je v Evropi primerljiva samo z dedinjami bizantinizma in turškega imperija skupaj. Nad tem bdi »zvezni oficir«, ljubljanski šerif, ki v ekonomskem pogledu preoblikuje največji zgodovinski dosežek Slovencev v beograjski pašaluk.
Slovenija postaja nenavadna. Ni države na svetu, ki bi jo nekdanji privilegirani državljani, ki so od nje tako bogato zaliti z denarjem, stalno izpodkopavali, jo žalili in poniževali. Nedavna koprska proslava, ki so ji takt dajali potomci »junakov« iz Ročinja v Beneški Sloveniji, sicer pa so se za samostojno Slovenijo borili z geslom »Istro (italijanskim) Istranom«, je samo kamenček v mozaiku njenega rušenja.
Če morda gledate nacionalko ali največjo komercialno televizijo, dobite vtis, da je Slovenija okupirana od lastne vlade. Toliko hudobije in slabega, kot naklepa ona, niso leta 1941 naklepali vsi štirje okupatorji. S Hrvaško vred. Televiziji sta nadopozicija in opravita več dela kot Golobovi. Namesto vesti poslušamo revolucionarne monologe, ki pozivajo k odporu zoper zakonito oblast. K njeni zrušitvi! (Kontra)revolucija vnukov totalitarnega režima proti demokratizaciji in samostojnosti Slovenije je na višku.


