4.6 C
Ljubljana
torek, 29 novembra, 2022

Volkovi v pastirjevih oblačilih

Piše: Ivan Šokić

Pred leti, ko je v podtaknjenem požaru zgorela notredamska katedrala v Parizu, sem se spraševal, komu zvoni. Ob idejah, kot sta steklena streha in minaret namesto zvonika, se je vprašanje zdelo na mestu. Francozi so, ko so začele take ideje prihajati na dan, zagnali tak vik in krik, da so v parlamentu, kjer so sicer imeli večino liberalci, brez težav sprejeli zakon, ki zapoveduje, da mora biti zunanjost požgane katedrale v Parizu obnovljena v skladu z originalnimi načrti.

Kakor lahko vidimo te dni, se hudič skriva v podrobnostih. Zunanjost? Že že, a notranjost je zgodba zase. Stolnica Notre-Dame je bila večni opomnik veličine, lepote in mogočnosti zahodne krščanske civilizacije. Bila je spomenik obdobju, ko je bilo krščanstvo vseprisotno v človekovem vsakdanjiku. To je bilo obdobje, ko se je število prebivalcev v Evropi štelo v krščanskih dušah in ne v brezosebnih državljanih. In kakor lahko beremo te dni, gre to najbolj v nos prav pariškemu nadškofu Michelu Aupetitu, ki najbolj goreče zagovarja, da se srednjeveška razvalina končno pripelje v korak s časom in iz nje ustvari tempelj podnebnih sprememb in družbene pravičnosti.

Glede na načrte za obnovo notranjosti katedrale je Aupetit na mojem seznamu osumljencev, ki so povzročili požar v katedrali, zasedel prvo mesto. Kako si drugače razlagati, da želi domnevno katoliški nadškof iz cerkve pometati spovednice, kipe svetnikov in vse drugo, s čimer je sloviti arhitekt Eugène Viollet-le-Duc katedrali po opustošenju “razsvetljencev” vrnil prvotnega srednjeveškega krščanskega duha.

Namesto spovednic in umetniških del, ki človeka navdajo z občutkom ponižnosti in mu dajejo vsaj približek občutka Božje veličine, si nadškof prizadeva za profanizacijo cerkve, ki bi jo napolnil s svetlobnimi predstavami, hvalnicami Afriki in Aziji ter z bibličnimi verzi v mandarinščini. Če pariški nadškof misli, da bo prej spreobrnil kitajskega turista v kristjana kot pa ateističnega Francoza, potem bi bil čas, da da culo na rame in se odpravi v Peking. Glede na to, da je v Franciji po zadnjih podatkih 41 odstotkov katoličanov in 40 odstotkov ateistov, pa bi bilo še bolje, če se odpravi kar na pariške ulice in začne pridigati. A tega si ne drzne, kajti razsvetljenci so v francoski kler med francosko revolucijo vtepli strah, ki se ga še do danes niso rešili. Posledično imamo pastirje, ki se volkov bojijo, namesto da bi pred njimi zavarovali svojo čredo.

Zanimivo je spremljati tudi nastope polemika, novinarja in po novem predsedniškega kandidata Erica Zemmourja. Ko začne grmeti “Mi, Francozi”, si ne morem kaj, da ne bi pomislil, kako je te dni v Franciji največji Francoz alžirski jud. Še en rezultat razsvetljenskega pojmovanja državljanstva in skoraj stoletja dolgega pranja možganov s primerom Dreyfus. V Nemčiji je bil nekoč največji Nemec Avstrijec. Sicer pa menim, da je namen Zemmourjeve kandidature samo razbiti glasove, ki bi sicer šli voditeljici Nacionalne fronte Marine Le Pen, a ponujajo se vzporednice z zdajšnjim ukrajinskim predsednikom Volodimirjem Zelenskim, ki je, tako pravi Haaretz, najstarejši časopis v Izraelu, judovski komik.

Tako kot je Zelenskemu medijsko prepoznavnost zagotovil oligarh Igor Kolomojski, tudi za Zemmourjem stoji medijski mogotec Vincent Bolloré, ki mu je zagotovil prepotreben medijski prostor za proliferacijo idej, ki so do zdaj ostajale na obrobju. Zaradi medijske pozornosti je sploh lahko ideja o veliki zamenjavi naredila prestop iz obskurne teorije zarote “skrajne desnice” v splošno sprejeto problematiko, ki ne da miru dobršnemu delu francoske javnosti.

Zelenski se je po drugi strani Ukrajincem prikupil s serijo, v kateri je igral naivnega učitelja, ki po spletu okoliščin postane predsednik države, potem pa s svojim zlatim srcem in z dobrimi nameni pomaga reševati težave navadnih ljudi. To je bila svojevrstna večletna politična kampanja, v kateri so Ukrajincem podzavestno skušali vcepiti idejo, da je Zelenski popoln kandidat za vodenje države. Popolna marioneta.

Na žalost je tako, da mediji te dni ustvarjajo resničnost ali pa vsaj percepcijo, v katero večji del javnosti verjame. Dokler česa ne pove obraz na TV-zaslonu, to ne more biti res ne glede na to, kaj nam govorijo osebne izkušnje, dokazi o nasprotnem ali pa pričevanja drugih. Odločilen je obraz na TV-zaslonu.

Ivan Šokić je filozof in redni sodelavec portala Nova24tv.si ter kolumnist Demokracije.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine