2.6 C
Ljubljana
ponedeljek, 23 decembra, 2024

Vojna napoved z Ilove gore ali kako se je zgodila Kučanova »sprava« s Francetom Popitom

V soboto, 13. oktobra, sem, kot se temu večkrat reče, »zamudil zgodovino«. Medtem ko sem skupaj s starejšimi kolegi iz lokalnega pevskega zbora užival v bližini Krškega, je zadnji šef partije Milan Kučan na borčevski proslavi izrekel besede, ki pomenijo nič manj kot vojno napoved. Dejal je namreč, da se »sovražni govor krepi tudi v Sloveniji in ogroža mir« ter da se mora na to odzvati slovenska država. In drugič, potrebno je »končati sprenevedavo pristajanje na očitne primere sovražnega govora, rasizma in nestrpnosti z izgovorom, češ da bi ukrepanje pomenilo nedopusten poseg v svobodo govora in vračanje v nekdanje čase«.

Ne bi se rad spuščal v že stokrat prežvečene mantre o »sovražnem govoru«, torej priljubljeni sintagmi raznih kaviar-socialistov, ki nikoli niso skrivali svoje privrženosti totalitarizmu in so vedno iskali način, kako na »demokratičen« način zatreti nekoga, ki misli drugače. Če je Rosa Luxemburg v prid vsem generacijam levičarjev zapisala znani stavek, da je svoboda pač le »svoboda misliti drugače«, vsa levičarska falanga svobode govora, torej produkta razsvetljenstva, nikoli ni razumela kot nekaj splošnega, pač pa kot nekaj, kar velja le za »naše«. Samo dan pred Kučanovim govorom je na kongresu Krščanskega foruma SDS evropska poslanka Patricija Šulin spomnila na znan stavek enega od očetov združene Evrope Roberta Schumana, da demokracija svoj obstoj dolguje krščanstvu. Kajti Bog je človeka ustvaril kot svobodnega in s tem tudi dopustil, da je človek rekel Bogu NE. Očitno se evropska levica zaveda resničnosti tega, kar je izrekel Schuman, in skuša zato vse te pridobitve uničiti s pomočjo uvoza islamizma. Torej ideologije, ki že v samem temelju negira demokracijo. Tisto demokracijo, ki jo v Sloveniji še nismo dočakali, saj se nam od leta 1990 dalje dogaja kvečjemu njena simulacija.

A očitno je tudi zadnji šef partije snel masko. Povedano drugače: na t. i. fatimski dan (13. oktobra 2017 se je pet mesecev po prvem prikazovanju zgodil veliki sončni čudež kot potrditev tega, da tamkajšnja Marijina prikazovanja niso neka legenda ali izmišljotina, pač pa predstavljajo resen poziv k spreobrnjenju) je moralo odkrito spregovoriti satansko podzemlje. Namreč o tem, kaj nas čaka. Če je Kučan omenjal, da je treba končati sprenevedavo pristajanje na očitne primere sovražnega govora, je sam šef Foruma 21 očitno končal sprenevedavo slepomišenje o svoji demokratičnosti. Namreč, v času, ko je bil šef CK ZKS, je igral vlogo »prosvetljenega absolutista«, nekakšnega urbanega in liberalnega partijskega politika, ki je preprečeval represivne pohode na tiste, ki so mislili drugače. Denimo na pisce 57. številke Nove revije, pisateljske ustave, pa ustanoviteljev novih strank… No, vseeno je dopustil eksemplarični proces proti četverici, »za vsak slučaj«.

Velja pa spomniti na še neko pozabljeno, a še kako pomembno dejstvo. Leta 1989 se je Kučan javno sporekel s starim partijskim funkcionarjem Francetom Popitom-Joklom, ki je bil zagovornik starega načina vladanja, torej z represijo. Popit, ki je leta 1988 »odložil« zadnjo veliko funkcijo (nazadnje je bil predsednik republiškega predsedstva, nasledil ga je brkati »oče naroda« Janez Stanovnik), je bil namreč predstavnik tiste stare garde, ki se ni znala prilagoditi novim časom, želel je namreč obdržati neposreden vpliv partije na sodišča, milico in ostale organe. A tudi ta spor je bil očitno koristna simulacija, saj si je preko odhoda Popita iz CK Kučan v javnosti zagotovil imidž državnika, ki bo partijo popeljal v »sestop z oblasti«. Zato je potreboval tako Popita kot Slobodana Miloševića, da si je lahko nadel »cesarjeva nova oblačila«.

Tovariš Popit, ki se je po izsiljenem sporu s Kučanom znašel v nekakšni osami, se je nato povsem umaknil iz javnosti, pred nekaj leti pa je, odmaknjen od političnega dogajanja, tudi umrl. Za razliko od njega se Kučan nikoli ni distanciral od politike. In nikoli tudi ni nehal preko svojih centrov moči nadzorovati družbene podsisteme, od gospodarstva do pravosodja. Počel je torej natančno tisto, kar bi si želel Popit, le da na precej bolj sofisticiran in perfiden način. Torej na način, preko katerega je kazal navidezno distanco do vsega tega. Tudi zato se večina Slovencev nikoli ni mogla identificirati s tezo o »globoki državi«, ki določa celo rezultate volitev. Ker je simulacija vedno tako dobro delovala, da nismo ločili fikcije od realnosti. In še vedno deluje.

A morda bo večina javnosti prav s Kučanovim govorom na Ilovi gori ugotovila, da je to, kar imamo, dejansko res le simulacija demokracije in ne demokracija sama. Dogodki iz novejše zgodovine nas namreč učijo, da so tudi govori Josipa Broza Tita velikokrat napovedovali svinčena obdobja, pa naj bo to Titov govor leta 1945 v Ljubljani, ko je napovedal povojne poboje, ali pa »stalinistični« govor v Splitu leta 1962, čemur je sicer nato po letu 1967 sicer sledila nekajletna otoplitev, a jo je v začetku sedemdesetih spet uničil politični žled, ki ga je z govorom prav tako v Splitu leta 1972 napovedal Titov zvesti pribočnik Stane Dolanc.

V svojem prejšnjem komentarju sem zapisal, da je do civilnega upora Slovencev še daleč. A očitno po Kučanovem govoru morda niti ni več daleč. Kajti če se bodo uresničile zlovešče napovedi, da je kafkovski proces proti Tadeju Strehovcu le začetek nečesa večjega, potem bo moral slediti zelo odločen civilni upor proti neokomunistični nomanklaturi. Vojna napoved, ki jo je izrekel Kučan na Ilovi gori, pa nakazuje prav to, da se zadnji šef partije v resnici nikoli ni sprl z »Joklom«. Prav nasprotno: Popitova vizija slovenske družbe sedaj prihaja na površje. Takrat je bil povod za zločeste napade na svobodo »verbalni delikt«, danes je to »sovražni govor«. Sovražni do koga? Do tistih, ki sovražijo svobodo. Svobodo drugih, če smo natančnejši.

Gašper Blažič

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine