Pravzaprav je neverjetno, kako trdno se je zakoreninilo prepričanje, da sta globalno finančno krizo leta 2008 (za mejnik velja padec investicijske banke Lehman Brothers 15. septembra 2008) zakrivila pretirana deregulacija in preslab nadzor ameriške finančne industrije. Človek preprosto ne more verjeti, kako dolgo lahko globalistični medijski mainstream ljudi zavaja in jih prepričuje, da je prosti (finančni) trg nekaj slabega, da je odgovoren za nešteto izgubljenih milijard in da je pogoltni kapitalizem (beri: neoliberalizem), s katerim je prežeta finančna industrija, vzrok vsega zla. Več regulacije, še več regulacije, vpijejo na čredo ovc, ki imajo očitno še dovolj volne, da jih strižejo naprej.
Večkrat sem že zapisal, mnogokrat sem stvari razložil na blogu Kavarna Hayek (od koder zdaj samo povzemam, da ne bom odkrival tople vode), toda več kot očitno je, da je treba resnico ponavljati toliko časa, dokler ljudje ne odprejo oči, dokler se ne prime in usidra globoko v zavest, da regulacija povzroča izključno težave. Tudi reševanje krize z Dodd-Frankom, zakonom o Wall Streetu, ki ga je sprejela Obamova administracija, se je izkazalo kot polomija. Pri Wall Street Journalu so celo zapisali, da izvajanje zakona pomeni sajenje »semen finančne nestabilnosti«. Tudi zato ga je Trumpova administracija odpravila, šarlatani pa zdaj vpijejo, da je to pot v nove finančne polomije, nove krize.
Krize seveda pridejo, saj gospodarstvo raste v ciklusih. To je ekonomska realnost, cilj ekonomske politike je, da se zmanjša velikost variacije oziroma da je padec rasti gospodarstva čim manjši in da se obdrži pozitivni trend. In recesije niso samo nekaj slabega, ampak so na nek način dobre. To je čas, da se »očisti« trg ne dovolj učinkovitih, neproduktivnih in privilegiranih gospodarskih subjektov. In to je čas, ko se običajno izkaže, da je velikost krize odvisna od tega, koliko je država z regulacijami vpeta v gospodarstvo. Čim bolj je vpeta, bolj zastrašujoča in dolgotrajnejša je kriza. Poglejmo malo nazaj v zgodovino.
Decembra bo minilo 105 let, od kar je bil ustanovljen FED (Federal Reserve System). Njegov namen je bil, da prepreči krize. Toda resnica je, da trg še nikoli ni bil tako nestabilen, krize pa še nikoli tako uničujoče, kot ravno od nastanka FED-a. Po podatkih Ameriškega državnega urada za ekonomske raziskave so ZDA od leta 1913, ko je bil ustanovljen FED, imele kar 19 recesij, ki so bolj ali manj vplivale na ves svet: 1918-1919, 1920-1921, 1023-1924, 1926-1927, 1929-1933, 1937-1938, 1945, 1948-1949, 1953-1954, 1957-1958, 1960-1961, 1969, 1970, 1973, 1975, 1980, 1981-1982, 1990-1991, 2001 in končno 2008-2010 (ponekod, denimo v Sloveniji, se je zavlekla). Nekateri pripisujejo te krize kapitalizmu, češ da je obdobje kapitalizma obdobje recesij. Kar ne bo držalo. Krivdo za krize v veliki meri nosijo centralne banke, odprava katerih ne bi predstavljala le velikanskega koraka k doseganju stabilnosti globalnega gospodarskega sistema, ker bi s tem znatno zmanjšali gospodarske cikle, ki privedejo do finančnih katastrof, kakršni sta bili v letih 1929 in 2008, ampak bi naredila konec pokvarjenemu korporativizmu med finančnimi elitami in vladami. Šele takrat, ko bo odpravljeno centralno monetarno planiranje, kot sta si ga zamislila Marx in Engels v Komunističnem manifestu, bomo lahko govorili o pristnem kapitalizmu.
Pred ustanovitvijo FED-a so bile banke dolžne krotiti monetarno ekspanzijo in konkurirati druga drugi, po ustanovitvi centralne banke (ta je sicer v zasebni lasti, ampak pod velikim vplivom države in politike) so lahko usklajeno napihnile ponudbo denarja, in sicer ob dodatni prednosti, da so se lahko zanašale na FED kot posojilodalajko v skrajni sili, ki jim bo priskočila na pomoč in jih rešila, če bi zašle v težave. Od takrat naprej je samo FED pooblaščen za tiskanje denarja.
Izvirni grez za zadnjo krizo je bila odločitev ameriške centralne banke (potem ko se je razpočil napihnjen balon s tehnološkimi podjetji oziroma podjetji dot.com) leta 2000, da umetno in krepko zniža obrestne mere. Guverner Alan Greespan je med letoma 2000 in 2004 znižal obrestno mero s šestih odstotkov na nekaj več kot en odstotek. V tistem času je bila obrestna mera celo nižja od inflacije, kar pomeni, da so bile obrestne mere negativne. Povedano še drugače: banke so plačevale dolžnikom, ker so si izposodili denar, ne pa obratno, namreč da dolžnik plačuje bankam. Greenspan je kasneje pred ameriškim kongresom dejal: “Sodim, da so svobodni trgi najboljši način organizacije ekonomije. V preteklosti smo jih poskušali regulirati. A to ni delovalo.” Levičarji po vsem svetu so te besede napačno razumeli. Greenspan se ni opravičil ameriški in svetovni javnosti, češ da je kriza pokazala, da kapitalizem (neoliberalizem, če hočete) ne deluje, ampak zaradi obrestnih mer. Toda Greenspanu v zagovor je treba povedati, da je do njegovih napačnih odločitev prišlo tudi zaradi napačnega izračuna inflacije v ZDA. Tamkajšnji urad, ki je zadolžen za izračun, je za ceno nepremičnin – povedano povsem preprosto – jemal povprečno prodajno in najemno ceno. Nepremičninski bum, ki je takrat potekal v ZDA, torej v ceni inflacije ni bil realno zajet. Uradna inflacija je takrat znašala med 2 in 2,5 odstotka, čeprav je bila v resnici 6-odstotna. Greenspan je dejal, da obrestnih mer zagotovo ne bi tako znižal, če bi poznal pravo inflacijo.
Skratka, ob nepoznavanju pravih številk so ljudje pri bankah začeli najemati posojila, s katerimi so začeli kupovati hiše. Kupovali so vsi – tako tisti, ki so si lahko privoščili, kot tisti, ki si jih pod nobenim pogojem ne bi mogli, če ne bi država silila banke, da dajejo hipotekarna posojila tudi ljudem, ki niso imeli nikakršnega realnega kritja. V to so bankirje silili tudi razni osebki, kakršna je bila denimo Madeline Talbott. Ko je ona poklicala, so bankirji odpovedali vse svoje obveznosti in sestanke, da se ji ja ne bi zamerili, če jo ne bi sprejeli. In to je bilo zelo pogosto. Talbottova bankam ni prinašala denarja, ampak je banke ocenjevala, dodeljevala jim je bonitetne ocene. In ne, ona ni bila revizorka in ni izdelovala ocen, bila je (in je še) gospodinja in (večinoma od vlade plačana) aktivistka za človekove pravice združenja ACORN. Tako je od šefov bank zahtevala, da podeljujejo tvegana posojila revnim in etničnim manjšinam, se pravi latinosom in črncem. To je počela na podlagi zakona o ponovnem vlaganju v skupnosti, ki ga je do ludistične skrajnosti dopolnil Bill Clinton. Namreč, čim več posojil posameznikom z nizkimi dohodki so banke odobrile, boljšo vladno oceno (CRA) so dobile. In to po programih Fannieja Maeja in Freddieja Maca, dveh institucij, ki jih je ustanovil kongres. Epilog takšnega socialnega inženiringa je znan – zaradi poskusa vladnega urejanja trga je počil nepremičninski balon, svet je padel v globalno finančno krizo.
Centralne banke so dvignile obrestne mere in zmanjšale količino denarja v obtoku. Ljudje, ki so jemali posojila, jih zaradi višjih obrestnih mer niso mogli več vračati. Zato so jim banke zaplenile hiše in jih prodale na trgu. Ker pa cena prodanih hiš ni bila tako visoka, kot so banke predvidevale, so imele izgube tudi banke. Zato ni bilo drugega zdravila, kot varčevanje. Skratka, zadnjo krizo ni povzročil kapitalizem in dereguliran sistem, ampak ravno pomanjkanje kapitalizma in preveč reguliran sistem.
Skrb vzbujajoče pa je, da si je ekskluzivno pravico do razlaganja ekonomije (tudi kriz) ob pomoči medijskega mainstreama prisvojila peščica (keynesijanskih) vedeževalcev, ki z zapletenimi matematičnimi postopki dokazujejo svoj prav in zase trdijo, da so na višji intelektualni ravni kot vsi drugi. Ekonomija je v resnici zelo preprosta. To dokazuje avstrijska ekonomska šola. “Dejstvo, da so Avstrijci spremenili ekonomijo v vedo, ki jo lahko razumejo prav vsi, je verjetno glavni razlog, da jih osrednja akademska struja zavrača. To je zato, ker razgaljanje čarovnije razkrinka tudi čarovnika, to pa pomeni dokončen poraz ekonomske astrologije, ki je prevladovala v zadnjih desetletjih. Ko bo avstrijska šola zavzela središčni prostor, bo redukcionistične matematične poenostavitve zamenjalo tehtno razmišljanje. Moderni ekonomisti bodo tako spet dolžni razmišljati. To pa je neskončno bolj zapleteno, negotovo in plodno od preračunavanja,” pravi Axel Kaiser v knjigi Pot v propad. Seveda. Tega, da je materino mleko za dojenčka bolj zdravo od umetnega, ne rabiš dokazovati z neskončnimi raziskavami. Potrebno je samo malo zdravo razumskosti in kmečke logike, ne pa armada znanstvenikov in raziskovalcev.