Ko sem prejšnji teden z nekaj sarkazma napisal kolumno o aferi IranNLBgate (klikni TUKAJ), se niti nisem zavedal, kako je stvar resna. Vse dokler nisem začel pripravljati članka o tej aferi, ki bo izšel v jutrišnji (16. januar) številki Demokracije, kar se je časovno ujelo z domnevnim prihodom agentov FBI v Slovenijo v soboto zvečer.
Prav danes, ko je objavljen ta komentar, znova berem o novem raketnem napadu na eno od ameriških baz na Bližnjem vzhodu (TUKAJ). Zelo verjetno agresor tudi tokrat ni bila Islamska država, ampak šiitske milice, ki imajo seveda vso moralno in gmotno podporo režima v Iranu. Seveda je jasno, da na drugi strani (sunitska) Islamska država pridobiva čas in se krepi. A dejstvo je, da iranski režim že vsa leta za podporo svojim terorističnim milicam potrebuje tudi finančna sredstva, ki jih lahko pridobi le preko mednarodne kriminalne dejavnosti, kar pomeni tudi pranje umazanega mafijskega denarja.
In sedaj je tudi že jasno, da se je skoraj milijarda evrov v letih 2008-2010 obrnila tudi skozi račune NLB. Seveda skrivaj in s politično podporo tedanje Pahorjeve vlade ter njenih botrov, kar kaže tudi kasnejša praksa, ko so organi preiskave ter pregona mižali na obe očesi. Tako urad za preprečevanje pranja denarja, kjer je bil takrat zaposlen tudi sedanji direktor NPU Darko Muženič, kot tudi kriminalisti ter specialna tožilska skupina za boj proti organiziranemu kriminalu. In postaja tudi jasno, zakaj se je to dogajalo – treba je bilo namreč brisati prstne odtise političnega vrha, pa ne toliko zaradi ljudi doma, ampak bolj zaradi tega, da bi lahko še naprej igrali dvojno igro na mednarodnem parketu, kjer lahko predstavniki oblasti s figo v žepu obsodijo iranske napade na ameriške vojaške baze (o tem, kako »umikajo« slovenske vojake od tam, pa raje ne bi).
Toda če res drži informacija, da so v Slovenijo pripotovali ameriški preiskovalci, je to lahko zelo nerodna zadeva, še posebej zato, ker je Slovenija članica zveze Nato, medtem ko vladajoče strukture dajejo potuho financiranju iranskega terorizma, kamor spada tudi razvoj jedrskega programa in razvoj bojnih strupov. In tu ne gre več samo za mednarodni škandal in sramoto, ampak tudi za neposredno ogrožanje varnosti širše regije, pa tudi lastnih državljanov. Seveda je povsem na mestu vprašanje, koliko tega umazanega denarja se je prelilo v provizije, ki so kapnile podpornikom teh poslov, v zameno za politično podporo ali vsaj za molk (čemur se v italijanskem mafijskem žargonu reče »omerta«).
Verjetno je tudi zato molk o pranju denarja trajal najmanj sedem let, kajti pred letom 2017 javnost o tem ni vedela ničesar. Šele ko se je s tem začela ukvarjati Logarjeva preiskovalna komisija, je lahko javnost izvedela umazane podrobnosti o kriminalnem poslu stoletja. Zanimivo je tudi, da celo »vzporedna« Möderndorferjeva komisija ni mogla tega pomesti pod preprogo. Dejstva so bila preveč vnebovpijoča. Razvpiti iranski poslovnež z britanskim potnim listom Iraj Farrokhzadeh pač ni neki vaški posebnež, pač pa je bil že dve leti pred odprtjem računa v NLB na Interpolovi tiralici, bančniki pa so mu celo svetovali, kako se izogniti čerem in kako izigravati ovire, ki so jih postavljali mednarodni ukrepi proti Iranu. Kar pomeni, da so nadaljevali prakso, znano še iz časov, ko je Udba preko bančnih podružnic v tujini prala denar. Verjetno bo zato bolj jasno, zakaj so nekatere od njih likvidirali – bržkone predvsem zato, da so lahko pravočasno uničili dokumentacijo, ki bi lahko koga obremenila.
Kakorkoli že, potuha oblasti in organov pregona pranju denarja v korist terorizma pomeni nič manj kot diverzijo proti evropski demokraciji. Morda pa bomo v prihodnjih letih dočakali posebno čast, ko bodo Iranci obiskali našo najbolj razvpito »domoljubno« proslavo v Dražgošah, kjer organizatorji opevajo podobne vrednote kot iranski režim. In seveda tudi podobne bogove – v Iranu imajo Alaha, pri nas pa Tita…
