Piše: Peter Jančič (spletnicasopis.eu)
Poskus državnega udara Jevgenija Priložena proti Vladimirju Putinu se je končal nekaj sto kilometrov pred Moskvo, ko so se Prigožinove enote ustavile. Po posredovanju beloruskega predsednika Aleksandra Lukašenka je Prigožin sporočil, da ni prelil krvi svojih vojakov in da se je odločil ustaviti pohod, da bi ga preprečil. S svojo vojsko se vrača na okupirana ozemlja Ukrajine.
Pred tem je Putin Prigožina, enega svojih redkih vojaških voditeljev, ki jim je uspelo doseči karkoli v Ukrajini, zaradi pohoda proti Moskvi označil za izdajalca, ki je državo zabodel v hrbet. Za Putina je znano, da je opozicijske voditelje, ki bi ga lahko ogrožali, pozaprl ali drugače odstranil. Zdaj se mu je pa uprl mož iz njegove elite, ki jo je sam usposobil za vojaške prevrate in udare. Ravnanje Prigožina je racionalno težko razumeti. Če bi bil racionalen, ne bi šel proti Moskvi, bežal bi na povsem drug konec sveta, da si rahlo podaljša življenje. Kar se je na koncu tudi zgodilo. Zdaj je na poti v Belorusijo. Za začetek.
Prigožina je ustvaril Putin, da je z zasebno vojsko najemnikov, ki uradno niso povezani z rusko državo, a jih financira in oborožuje ruska država in delajo zanjo, pomagal obvladovati dogajanje na tujem, izvajati državne udare in prevrate po Afriki in po danes okupiranih ozemljih Ukrajine. Potem pa je ta mož z oboroženo kolono svojih vojakov začel potovanje proti Moskvi, sestrelil kup ruskih helikopterjev, menda tudi letalo. Umrlo bi naj trinajst pilotov plovil in članov posadke. Toliko jih v enem dnevu še Ukrajinci ne sestrelijo. Veliko ruskih enot je tudi zavrnilo možnost, da bi se s Prigožinovo vojsko spopadalo in so se preprosto predali. Oborožen upor, je to ocenil Putin v Moskvi. Opisal je prav. Kdo v Rusiji pa si še upa tako upreti se Putinu? Kak vzgled je to?
Za začetek upora si je Prigožin, ki so ga ruske oblasti poskušale podrediti ruski vojski, izbral petkov večer in s tem ruske varnostne sile, tako je slišati, ujel nepripravljene, ker bi naj ob koncu tedna številne osvežila vodka. Ko so se začeli trezniti, je bilo že prepozno, ker je Prigožin s svojo vojsko že zasedel poveljstvo območja Rostov v Rusiji, ki je center logistike za veliko večino vojaških operacij v Ukrajini. Uradno je Prigožin pohod začel, ker je ruska vojska raketirala tabore njegovih vojakov na okupiranih ozemljih Ukrajine. Iz hrbta. Prelila kri. Ni mogoče izključiti, da si je ta napad ruske vojske Prigožin propagandno izmislil ali napihnil. Tlelo in pokalo je že dolgo prej. Prigožin pa ne slovi po tem, da bi nastavil drugo lice. Svojo vojsko je usmeril v “pravični pohod” v Rusijo, da udari po tistih, ki so udarili po njem. Doslej se je konfliktom s Putinom izogibal, tudi kritiziral glavnega poveljnika ruske vojske ni. Tokrat pa je začelo pokati tudi povsem na vrhu. Končalo se je z umikom Prigožina, najbrž zaradi ugotovitve, da morda v Moskvi le ne more zmagati.
Pred tem je Prigožin obrambnemu ministru Sergeju Šojguju in načelniku generalštaba Valeriju Gerasimovu očital vse kar je mogoče, od krivde za smrt velikanskega števila vojakov, ker sta jih na fronti pustila brez nabojev, do popolne nesposobnosti in izdaje domovine. Zahteval je, naj prideta pojasniti stvari k njemu. Nista. Zato je sam šel k njima. Zadnje mesece se je zaradi množice konfliktnih izjav zdelo, da je Prigožin med najbolj resnimi kandidati za padec skozi okno visoke stolpnice ali vroč ruski čaj z radioaktivnimi dodatki. Ali čem podobnim. A nič od tega se ni zgodilo. Doslej.
Tudi ideje, da bodo Prigožinovi najemniki v Bahmutu utrpeli tako hude izgube, da se bo zasebne vojske Wagner zaradi tega mogoče preprosto znebiti, so se izkazale za napačne. Prigožinu je uspelo zasesti večji del Bahmuta, za to je žrtvoval veliko ruskih kaznjencev, ki jih je vzel v svojo vojsko. Ko se je umaknil, so Rusi hitro začeli izgubljati okolico Bahmuta in tudi mesto samo, kjer je ravno včeraj potekala ukrajinska ofenziva. Svojo vojsko, kot je pokazal pohod proti Moskvi, Prigožin še ima. Če je ne bi imel, bi bil že mrtev.
Ali je del dogovora, da se Prigožin ustavi na poti v Moskvo in se vrne, tudi kakšna obljuba sprememb na vrhu obrambnega ministrstva in generalštaba, bo pokazal čas. So pa s svetlobno hitrostjo ustavili pregon Prigožina zaradi “oboroženega upora”, kar kaže, da je pravosodje v Rusijo po neodvisnosti od oblasti podobno našemu. Zadnja leta so se predstavniki ruskih in slovenskih pravosodnih oblasti tudi redno srečevali. Na najvišji sodni in tožilski ravni.
Kaj točno je Prigožinov pohod proti Moskvi pomenil in kakšne bodo posledice, poskušajo ugotoviti najboljši analitiki na vseh koncih sveta. Neverjetno je sploh, da je brez večjih težav Prigožin prišel skoraj do Moskve in da ga mogočna vojska in vse mogoče obveščevalne službe Vladimirja Putina niso ustavile. Ni jasno ali v Kremlju Prigožina niso bili sposobni ustaviti, ker je vojska zaradi Ukrajine preveč razsuta ali se preprosto niso želeli boriti z Wagnerjanci, ki slovijo po zagrizenosti, vztrajnosti in tudi maščevalnosti.
Očitke Putina, da so izdajalci, ki so državo zabodli v hrbet, je Prigožin gladko zavrnil in povedal, da se ne nameravajo predati. Igra moči proti diktatorju v Moskvi, ki mu doslej nihče ni upal tako nasprotovati, sproža neskončno dilem. Na le za razplet vojne v Ukrajini.
Tudi za “stratega” Putina, ki je ustvaril vse te norosti z vojno v Ukrajini (in v številnih drugih mejnih državah) in ki je ustvaril tudi Prigožina, ki mu je dolgo zvesto služil.
A je zdaj, pa čeprav je ustavil pohod, nevarno ušel iz verige. V Belorusijo.
