Piše: Gašper Blažič
Na prvi maj dopoldne sem imel nekaj več časa, da sem si v miru lahko ogledal (pravzaprav bolj poslušal) oddajo Ura resnice, ki je bila bolj kot »instagramiranju« Roberta Goloba in Tine Gaber na pogrebu papeža Frančiška namenjena novonastali situaciji v SLS, ki ima od nedavnega novo predsednico Tino Bregant. Oddaji sem prisluhnil z zanimanjem, vendar me je pustila s precejšnjo mero grenkega priokusa. Ne samo zaradi načina, kako si nekateri predstavljajo novinarsko delo v mediju, ki ga pravkar berete, ampak tudi zaradi precej opaznega vsegliharskega kompleksa, ki se izgublja v nekakšnem dialektičnem boju med »Kučanom« in »Janšo«, kjer za ostale ni prostora.
Da pojasnim: dr. Petru Gregorčiču, ki je sodeloval v oddaji, je namreč »ušlo« tudi to, kako je na podlagi mnenja moje novinarske kolegice Vide Kocjan, ki že od leta 2001 (torej več kot dvajset let) ni več urednica Demokracije, sklepal, kaj si Janševa SDS misli o Tini Bregant, Marku Balažicu in SLS nasploh, pa tudi kako naj bi ta rezultat kongresa ustrezal SDS. Češ, če Vida Kocjan pohvali Bregantovo, potem to avtomatsko pomeni podpora SDS. Ker nič, kar se objavi v Demokraciji (tiskani verziji) ali na njeni spletni strani, ne gre mimo obvezne vnaprejšnje avtorizacije s strani Janeza Janše. Vsaj tako sem jaz to razumel (morda sem si to napačno razložil, a povedano je bilo na takšen način). Seveda je jasno, da ima vsakdo pravico tudi do takšnega mnenja, a tudi sam imam pravico, da lahko takšne naivne predstave zavrnem. Zaradi lastne izkušnje.
A propos: Petra Gregorčiča sicer osebno poznam že iz poznih dijaških in zgodnjih študentskih let, ko sem večkrat zahajal v Stržišče in Godovič k duhovniku Vinku Kobalu. Takrat sva bila prvič v skupini, ki se je pri Kobalu dobivala tudi čez leto. Po Kobalovi smrti sva stike izgubila, opazil pa sem ga spet pred leti, ko se je pojavil kot civilnodružbeni aktivist v primeru financiranja javnega programa, ki se izvaja v katoliških šolah. Takrat je bil že visokošolski predavatelj na področju fizike, zaradi energičnega nastopa in poznavanja politike je hitro pristal v oddajah Faktor, Ura moči in sedaj Ura resnice. Med drugim je bil tudi član Programskega sveta RTVS. Ne glede na to pa mi stikov z njim (še) ni uspelo obnoviti, intervjuje z njim so delali moji kolegi iz uredništva.
Komentar, ki ga trenutno berete, sem napisal sam. V ponedeljek, 5. maja, nekje med deveto in deseto dopoldne. In ga direktno objavil na spletni strani. Brez kakršnekoli avtorizacije kogarkoli. V vseh 25 letih, odkar sodelujem z Demokracijo, smo imeli morda samo nekaj dvomnih primerov, kjer sem se moral glede vsebine posvetovati z urednikom in tudi kaj spremeniti ali izbrisati. Glede tega sem odgovarjal samo uredniku in nikomur od »višjih inštanc«. V vseh teh letih sem kar nekaj svojih komentarjev objavil »direkt« na spletu. Pa tudi v tiskani izdaji. In glede tega doslej nikogar nisem spraševal za dovoljenje, čeprav imam tu in tam tudi svoja »ločena mnenja«. Celo takrat, ko sem kdaj nadomeščal urednika in smo postavljali tiskano izdajo Demokracije, je bila to naša interna stvar in vedno smo poslali revijo v tisk, ne da bi za dovoljenje spraševali kakšen »zunanji faktor«. Verjamem sicer, da mi bodo nekateri glasno ugovarjali, a to je najprej njihov problem in ne naš.
Kaj pa SLS ter slavne volitve v Kmetijsko-gozdarsko zbornico, kjer je SDS dobila večino in »prevzela« podeželje? Kolikor mi je znano, je SDS že od nastanka zbornice dalje vedno aktivna na področju volitev. A to je predvsem stvar stranke same. Lani je pač dosegla zgodovinski uspeh. Drži, da tudi na račun zdesetkane SLS. Moja stališča glede strank in nastopa na volitvah so sicer znana: potrebujemo zavezništvo pomladnih strank, ena sama pač ne more osvojiti absolutne večine v pogojih proporcionalnega sistema. Ko smo že pri kongresu SLS: na dan kongresa smo na naši spletni strani objavili tudi pismo dr. Nine Strah, ki je odstopila od predsedniške kandidature in opozorila na nekatere nepravilnosti (je pa neposredno konkurirala Bregantovi, ki je nato zmagala). Tudi za objavo tega pisma nismo iskali soglasja ali celo dovoljenja kogarkoli iz SDS. Ker za to ni niti nobene potrebe niti naša uredniška praksa nikoli ni temeljila na tem. Ne glede na to, da si nas marsikdo predstavlja kot nekakšne partijske zapisnikarje, ki v javnost prenašamo sporočila SDS. Toda to ni naš problem, ampak problem tistih, ki v sebi gojijo takšne predstave.
Ironično je, da se vse skupaj dogaja prav v dneh, ko obeležujemo tudi svetovni dan svobode tiska. Dominantni mediji, tudi z davkoplačevalskim denarjem dobro založena RTV Slovenija, nas prepričuje, da pri nas glavni problem svobode tiska predstavlja trenutna opozicija in ne vlada. Kdor vsaj malo pozna razmere pri nas, se lahko ob takih neumnostih grenko nasmehne. Vedno pa bo obstajala neka masa ljudi, ki je pripravljena verjeti propagandi, pa naj bo še tako bizarna. Tudi denimo o tem, kako denimo novinarji Demokracije živimo na veliki nogi, kako smo nesramno dobro plačani, medtem ko navadni ljudje komaj preživijo, in podobno. Potem pa nam razne Tamare Vonte na preiskovalnih komisijah zastavljajo bizarna vprašanja, kot da bili neki kriminalci.
Resnica pa je ravno obratna: tisti, ki delamo za Demokracijo (in za Nova24TV), smo se morali v življenju že marsičemu odreči na račun našega plavanja proti toku. Ne samo finančno, ampak tudi na drugih področjih. Ne bom posebej omenjal vseh mogočih groženj (tudi s smrtjo), kazenskih ovadb, odškodninskih tožb ter nezakonitih preiskav, ki smo jih bili deležni. Niti ne tega, kako so se zaradi tega počutili tudi naši družinski člani. In nikoli za seboj nismo imeli kakšnih vplivnih »nevladnih« aktivistov tipa Nika Kovač, niti kapitala iz nabora preprodaje žilnih opornic. Zgodilo se je že, da smo ostali brez podpore celo tam, kjer smo jo upravičeno pričakovali. Tudi avtor teh vrstic se je moral skozi leta soočati z očitkom, da kot »skrajno kontraverzna oseba« ne more sodelovati v krogih, kjer bi lahko moje pojavljanje sprožilo kakšen škandal in protest, zato je seveda sledilo odrivanje v anonimnost. Morda se bo slišalo grdo, ampak celo med mnogimi pomladno mislečimi ljudmi se še danes sliši govorico, da novinarji Demokracije ne smemo niti prdniti, ne da bi prej za dovoljenje vprašali »centralni komite« – s čimer verjetno hočejo povedati, da gredo tudi naši zapisi na družbenih omrežjih skozi strankarski »filter«. Ja, nekateri to mislijo zelo resno! Očitno so nezavedno prikimali propagandi, ki so jo širili predvsem tisti, ki so še danes ves čas v navezi z raznimi strici in tetami iz ozadja, od Gregorja Golobiča do Vesne Vuković.
Seveda povsem razumem, da tisti, ki so sicer kritični do vlade in koalicije (tudi mnogi levičarji!), dnevno dobivajo etikete, da so ne samo »desničarji«, ampak celo »janšisti« (čeprav to zagotovo niso). Zato se skušajo nerodno in »vsegliharsko« distancirati od SDS, kar je tudi cilj tistih, ki jim podtikajo etiketo »janšizma«. Kar je sicer cilj tovrstne perfidne taktike, da se vsakega kritika Golobove vlade takoj etiketira kot nekoga iz »Janševe greznice«. Glede na to, da je bil Milan Kučan v svoji karieri tudi že vodja komisije za psihološko-propagandno dejavnost v družbenopolitičnih organizacijah rdečega režima, nas ne bi smelo presenetiti, da so udarci, ki jih odmerja tranzicijska levica (ja, ta izraz je pa res izvirno Janšev, priznam!), psihološko zelo dobro naštudirani. Namenjeni so temu, da kritike vlade čim bolj razkropijo. Treba je priznati, da jim – vsaj zaenkrat – odlično uspeva. Ko namreč opazujem vse tiste, ki so kritični do Golobove vlade, jim je skupno pravzaprav samo to, da so kritični do vlade, ne povezuje pa jih praktično nobena točka, ki bi lahko predstavljala začetek nekega skupnega programa. Zato pravim, da je imel komunistični pisatelj Tone Seliškar morda prav, ko je v »Bratovščini Sinjega galeba« pokazal, kako pomembno je stopiti skupaj kljub razlikam – vsako posamično vejico lahko zlomiš, butare pa ne moreš (precej fašistična misel, kajne?).
Jasno je, da v tej zgodbi nimam zamere do nikogar. Tudi do »vsegliharjev« ne. Povedati pa moram resnico. Gre namreč za integriteto, ne samo mojo, ampak tudi mojih novinarskih kolegov. S katerimi se tudi kdaj v čem tudi razhajam. Vendar verjamem, da ima vsak član našega uredništva toliko dostojanstva, da se ne spušča na nivo nekakšnih »biciklistov« (ne samo Jenullovih, pač pa Kidričevih), ki bi upogibali hrbet in pritiskali navzdol. Kot bi dejal revolucionarno navdahnjeni pesnik Kajuh: nismo številke, smo ljudje. Ljudje z dovolj debelo kožo, da smo se že navadili na stalna šikaniranja in podtikanja s strani tistih, ki v nas projecirajo svoje lastne grehe, denimo medijskega prostituiranja svojim transalpsko-balkanskim političnim in tranzicijsko-kapitalskim gospodarjem. Ne delam si utvar, da v našem uredništvu nismo pod kožo krvavi in podvrženi tudi raznim pritiskom ter interesom tistih, ki imajo morda svojska in nerealna pričakovanja. Toda dejstvo, da smo uspeli preživeti v okolju, kjer vladajoča politika diktira trgu, kdo sme oglaševati v katerem mediju, je vredno spoštovanja. Seveda vam tega režimsko Društvo novinarjev Slovenije ne bo povedalo.
