Pravzaprav ne vem, kako bi se sploh odzval na nedavno neslanost državnega sekretarja na ministrstvu za izobraževanje. Njegovo »voščilo« je do mene prišlo z zamudo, ko so že vsi glavni javnomnenjski voditelji komentirali potezo dr. Jerneja Štromajerja, vidnega člana SD iz Slovenskih Konjic.
Ker so številni komentatorji povedali že vse pred menoj, bom rekel samo to, da me takšno voščilo sicer ni kaj dosti prizadelo. Verjetno zato, ker sem takšnih provokacij že vajen in me ne ganejo preveč. Morda sem se ob njej spomnil najprej na tisto o Slovencih kot »zaplankanih živalih«, ki jo je v javnost lansiral televizijec z afriškimi koreninami Seku M. Conde. Pa mu niti tega nisem zameril.
Sem se pa zdrznil zaradi nečesa drugega. Ko sem malo raziskoval, od kod je sploh prišla »hlapcu Jerneju« zamisel za provokativno voščilo, sem naletel na posnetek (TUKAJ), ki je zelo nazoren – besede izreče nekdo, ki najprej svojim žrtvam nameni iste besede kot prej omenjeni državni sekretar, in jih nato pokosi s streli. Posnetek namreč vzbudi asociacije na krvavo leto 1945, ko so številni Slovenci umirali pod streli likvidatorjev. In verjetno je kateri od likvidatorjev uporabil podobna »voščila«, kot je tisti v ameriškem filmu. Okoliščina, ki potrjuje upravičenost takšne asociacije, je tudi dejstvo, da je SD, kateri pripada Štromajer, pravna naslednica Komunistične partije Slovenije. Prav slednja je odgovorna za izvajanje pokolov leta 1945.
Dvomim, da bi se Štromajer sploh lotil takšne provokacije, če ne bi pripadal privilegiranemu sloju tisti kategoriji prebivalstva, ki je zaradi komunistične revolucije prosperirala, seveda na podlagi prelite krvi. Ko namreč dandanes opazujem dobro situirano mularijo (in večkrat tu in tam naletim na kakšne dvajsetletnike, ki imajo že svoje stanovanje in prestižni avtomobil) ter poslušam zgodbe o tem, da ima ta ista privilegirana mladež svoj status zagotovljen zaradi »zaslug« svojih prednikov, se nehote spomnim na pripoved Romana Leljaka o tem, kako imamo dandanes opraviti z Udbo tretje generacije. Sodelovanje s komunistično tajno policijo je namreč prinašalo številne privilegije, skoraj 30 let po t. i. prvih demokratičnih volitvah se takšno stanje nadaljuje. Prihajajo nove in nove generacije, ki po metodologiji vrtljivih vrat prihajajo do položajev in privilegijev, za katere pravzaprav niso sami zaslužni. In tu ne odloča trud lastnih rok, ampak pripadnost kasti. In temu vi rečete kapitalizem?
Ob vsem tem pa se – malo tudi za hec – sprašujem, kjer so vsi tisti glasni veganski aktivisti? Zakaj ne protestirajo zaradi žalitev na račun živali?
