Piše: Gašper Blažič
Ni bilo treba pozorno spremljati dogajanja ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne, da ne bi opazili, kako močno »ponosni nasledniki« lomastijo po naši državi. Kar je še posebej očitno, pa je to, da identiteto za svoj »dan zmage« gradijo na sovraštvu do tistih, ki so se v tistih časih postavili na protikomunistično stran. Minilo je že 35 let od formalnega padca režima, kar je nedvomno sprostilo možnosti za zakonito širjenje literature, ki prikazuje »temno stran meseca«, a propaganda ostaja močna, srca pa zakrknjena. Zato tudi trdim, da se sprava lahko zgodi le na osebni ravni. Od vladajoče politike spravnih dejanj pač ne moremo pričakovati, ker ta potrebuje konflikt, ki ga umetno vzdržuje kot vrteče se hrčkovo kolesce. Za to pa potrebuje pogonsko »gorivo«, to je nestrpnost, laži in manipulacije kot nadaljevanje starega dobrega razrednega boja.
Vendarle pa se vladajoča nomenklatura tiho zaveda, da njene potegavščine in zlorabe ne bodo mogle trajati večno. Tudi zato išče vedno nove in nove načine, kako bi nekatere svoje korifeje iz sveta estrade napravila za »žrtve desničarskega norenja«, pa naj bosta to Tina Gaber ali Denis Avdić. V teh primerih gre za klasično manipulacijo z javnim mnenjem, ko se nekateri najbolj vdani režimski lakaji, ki sicer (navidezno) delujejo zunaj politike, zlorabljajo z namenom, da se sproži kakšna ogorčena reakcija z druge strani. Ta heglovski perpetuum mobile tako lahko nemoteno deluje v nedogled. Cilj te propagande pa je omejiti doseg opozicije na relativno majhno število ozaveščenih »ruralcev«, medtem ko se večinska populacija ohranja v močvirju estradniške trivialnosti, ki ima po potrebi tudi svojo politično obliko, ko je treba odločno podpreti svoje gospodarje. Ta pojav ni nov, že pred skoraj 30 leti ga je opisoval pisatelj Drago Jančar (»Slovenske marginalije«, zbornik Sproščena Slovenija – obračun za prihodnost), a zdi se, da se je v tem obdobju še razširil.
So si pa kvazilevičarji našli še eno »tržno nišo«: uvoz bližnjevzhodne krize v slovensko notranjo politiko. Češ, Izrael je genocidna država, ki sistematično iztreblja palestinski narod (ta sploh ne obstaja, gre namreč za palestinske Arabce »med reko in morjem«). In seveda, kdo drug navija za »genocidni« Izrael kot naša desnica, ki naj bi tako kazala svojo nečlovečnost in zahojenost. Tu je treba priznati propagandni uspeh globalne levice, ki v svet pošilja medijska poročila o vsakodnevnem izraelskem obstreljevanju Gaze in s tem smrti nedolžnih civilistov, ki ne umirajo le zaradi bomb, ampak zaradi pomanjkanja hrane, vode, zdravil in medicinske oskrbe. Vse to naj bi zakrivil menda skrajno nečloveški Izrael. Seveda niti besede o tem, da na milijone evrov, ki jih Evropska unija in z njo tudi Slovenija namenja za Gazo, dejansko izgine za Hamasovo nabavo orožja in streliva. Niti besede o tem, da Hamas prebivalce Gaze dobesedno ropa in jim ne dopusti, da bi sploh prišli do pomoči, medtem ko civiliste uporablja za živi ščit. Nič novega, takšne metode poznamo že iz Dražgoš leta 1942, iz tamkajšnje tragedije pa so komunisti naredili sprevrženo epopejo.
Na podlagi takšnega pačenja in cenzure informacij »ponosni nasledniki ZKS« in njihovi somišljeniki drugje po Evropi ustvarjajo lažno sliko dogajanja v Gazi in na Bližnjem vzhodu nasploh. Seveda ne zato, ker bi se jim Palestinci smilili – daleč od tega. Gre za to, da jih – po stari komunistični maniri – uporabljajo kot sredstvo novodobnega razrednega boja. To pomeni, da so Palestinci tu le sredstvo hibridne vojne za manipulacijo z javnim mnenjem v Evropi o tem, kako je konservativna desna stran s svojo naklonjenostjo Izraelu podpornica genocida. Ta propaganda temelji predvsem na manipulaciji s čustvi. In ko se oglasi kdo, ki razkrije prozornost te propagande in predstavi dejstva, povezana s političnim dogajanjem na Bližnjem vzhodu po koncu druge svetovne vojne, seveda sledijo umazani napadi in diskreditacije. Nihče namreč ne sme izvedeti resnice.
